Sama sem terapijo spoznala z različnih zornih kotov: kot klientka na individualni terapiji, kot udeleženka družinske terapije, kot udeleženka partnerske terapije, kot udeleženka skupinske terapije, kot praktikantka pri družinskem terapevtu, kot partnerska in družinska terapevtka in kot psihoterapevtka. In prav iz vseh svojih izkušenj sem spoznala, da je terapija nekaj zelo močnega, nekaj, kar lahko tvoje življenje resnično spremeni na bolje.
Zato sem žalostna in razočarana, ko v pogovorih s posamezniki ali v pogovorih, v katere nisem vključena (po navadi na javnem prostoru), kdaj povlečem kaj na ušesa, pa tudi v člankih in na forumih ter celo na televiziji pogosto slišim, vidim in preberem cel kup zmot o terapijah. To so recimo: “Zakaj bi plačeval, da mi bo nekdo govoril ‘Kaj pa ti o tem misliš?’”, “Jaz ne rabim terapevta, imam dovolj prijateljev …”, “Terapija baje traja celo življenje.” In druge v tem stilu.
In ker opažam, da se ljudje še vedno ne odločajo za terapije tudi zaradi takih in drugačnih prepričanj, sem pripravila seznam nekaterih dejstev, za katere bi si želela, da bi jih ljudje vedeli o terapiji.
1. VSE, KAR POVESTE NA TERAPIJI, OSTANE NA TERAPIJI
Veliko ljudi na terapije pride (ali na terapije zaradi tega sploh ne pride) s strahom, da se bo terapevt o tem, kar je klient povedal na terapiji, pogovarjal s svojimi prijatelji, znanci, morda sorodniki ob kosilu … Strah je predvsem v tem, da bi ljudje, ki so jim blizu, izvedeli, da so bili pri terapevtu in mislili, da je z njimi nekaj narobe. Temu nikakor ni tako. Terapevti smo namreč zavezani k molčečnosti, enako kot zdravniki. To pomeni, da smo dolžni vse informacije, ki nam jih zaupate, zadržati zase, vključno z informacijo, da ste nas obiskali na terapiji.
2. TERAPIJA NI NAMENJENA SAMO LJUDEM Z RESNIMI TEŽAVAMI
Na terapije se oglasijo ljudje z zelo različnimi težavami in ne glede na to, kako resni so njihovi problemi, je vsem skupno, da si od svojega življenja želijo nekaj več. Klienti s terapijo veliko pridobijo, saj bolje obvladajo soočanje s težavami, posledično manj situacij doživljajo kot težavne in to jih pripelje do lepšega in srečnejšega življenja.
3. TERAPIJA NI (SAMO) POGOVOR
Mnogi na predlog, da se odpravijo na terapijo, odgovorijo, da imajo dovolj prijateljev, s katerimi se lahko pogovorijo. Zato bi želela, da ljudje vejo, da terapija ni (samo) pogovor. Na terapiji namreč terapevt posluša klienta in iz njegove pripovedi poskuša ugotoviti, zakaj se mu določene težave dogajajo, kaj sam pripomore k njihovemu obstoju in katere korake bi bilo treba narediti za njihovo razrešitev. Nato pa klientu z različnimi tehnikami, med njimi tudi s pogovorom, pomaga ozavestiti vzorce, ki pripomorejo k nastanku težav ter mu poiskati nove, bolj primerne in zdrave načine za soočanje in reševanje le-teh.
4. NAMEN TERAPIJE NI ISKANJE REŠITEV
Terapevti se večino časa izogibamo iskanju rešitev in svetovanju klientom, kaj naj v določenih situacijah naredijo. Ker s tem, ko iščemo rešitev namesto klienta, le-tega prikrajšamo za izkušnjo razumevanja nastale situacije, lastnega drugačnega reagiranja v situaciji ter posledično samostojnega reševanja problema. Terapevt je torej v terapiji nekakšen opazovalec/usmerjevalec/trener, ki klienta pripelje do spoznanja o tem, kako se je sam spravil v težave ter kaj mora spremeniti, da do težav v prihodnje ne bo prišlo oz. bo težave sam uspešno premagoval.
5. TERAPEVT VAS NE BO OBSOJAL
Ljudje se za terapije odločimo iz različnih razlogov in včasih pridemo k terapevtu s problemi, ki so po našem mnenju moralno ali kako drugače sporni. Bojimo se jih povedati na glas, saj nas je strah in sram, da nas bo terapevt zaradi naših dejanj, želja, nagnjenj obsojal. Vendar terapevtova naloga ni, da sodi, temveč, da pomaga pri iskanju razlogov za nastalo situacijo, tudi videti situacijo iz drugega zornega kota, se soočiti z njo in poiskati primerne rešitve zanjo. Sodbe tako prepuščamo sodnikom, delo terapevta pa je sprejemanje in razumevanje klienta v njegovih stiskah.
6. TERAPIJA NI (SAMO) BRSKANJE PO PRETEKLOSTI
Seveda se del razlogov za vedenje vsakega posameznika skriva v preteklosti in vsaka psihoterapija se na neki točki vsaj za nekatere razlage vrne v preteklost po razlago za trenutno situacijo klienta, vendar terapevti (predvsem geštalt smeri) v prvi vrsti verjamemo, da se naše življenje odvija v tukaj in sedaj in zato več pozornosti namenimo interakciji, ki se odvija v sedanjem trenutku: naj bo to med terapevtom in klientom, med dvema partnerjema, družino na uri terapije, ali v načinu, kako klient govori oz. kakšen odnos ima do sveta. Terapevt tako po potrebi sicer skoči v preteklost, vendar samo toliko, da najde razlago za določene občutke, odzive, nato pa terapijo nadaljuje v sedanjosti.
7. NA TERAPIJI POSTOPOMA GRADIMO ZAUPANJE
Ljudje težko zaupamo drugim, sploh zaradi slabih izkušenj z odnosi v preteklosti. In ravno zaradi nezaupanja pogosto ne živimo svojega življenja tako, kot bi si želeli. Ideja terapije je zato, da klientu ponudi prostor, kjer lahko postopno zgradi zaupanje v odnosu do terapevta in se v tem varnem okolju nauči novih ravnanj in odzivov, saj je terapevt človek, ki ostane, kljub teži procesa, ki se odvija pri klientu. In s tem, ko klient doživlja pozitivne izkušnje s terapevtom, razvije tudi samozaupanje, da lahko, ne glede na mnenja in ravnanja drugih ljudi, ostane zvest samemu sebi, saj ga ne bo več strah, da bi ljudje npr. ob njegovi iskrenosti odšli …
8. TERAPEVT NI ČLOVEK, KI BI NA VSA VAŠA VPRAŠANJA ODGOVARJAL S STAVKOM “KAJ PA VI MISLITE O TEM?”
V javnosti se najpogosteje govori o psihoanalitični terapiji, ki izhaja iz dela Sigmunda Freuda. Zato imamo pogosto ob omembi terapije ljudje v glavi sliko terapevta na starem usnjenem kavču ter klienta, ki leži na kavču in gleda v zrak. Ob tem pa smo prepričani, da terapevt klientu zastavlja vprašanja, na katera potem klient odgovarja. Če klient postavi vprašanje, pa mu terapevt odgovori: “Kaj pa vi mislite o tem?”. Temu ni tako, vsaj v veliki večini psihoterapevtskih pristopov ne. V geštalt pristopu je npr. ravno terapevtov odziv na klienta tisti, za katerega verjamemo, da največ doprinese v terapijo, saj se s tem, ko se terapevt na klienta osebno odziva, ta lahko zagleda s tujimi očmi in lahko zavzame drugo perspektivo. Zato naj vas ne preseneti, če se bo terapevt na vaši terapiji kdaj tudi razjezil, morda celo uporabil kakšno kletvico. Vse to namreč počnemo v najboljši veri, da klienti vidijo in začutijo, da s tem, kar počnejo, vplivajo tudi na ljudi okoli sebe. In kdo je bolj primeren, da klientu to pove, kot ravno njegov terapevt, s katerim lahko situacije tudi skupaj predelata.
9. TERAPEVTU NI VSEENO ZA KLIENTE
Terapevti nismo stroji in odnos, ki ga imamo s klientom, pomembno vpliva tudi na nas. Predvsem se od klientov tudi terapevti veliko učimo. Vsekakor pa nam za kliente ni vseeno. Za njih si želimo, da bi premagali svoje ovire in zaživeli lepše, bolj celostno življenje. In pogosto tudi, ko klient ne obiskuje več terapij pri nas, kdaj pa kdaj pomislimo na to, kako gre klientu v sedanjem življenju.
10. TERAPEVT NIKOLI NE SME PRESTOPITI MEJ PROFESIONALNEGA ODNOSA
Med klientom in terapevtom se vzpostavi zelo zaupen in na nek način tudi intimen odnos, ki mora vedno služiti klientu in nikoli terapevtu. Za mnoge kliente je namreč ta odnos edini ali eden redkih, v katerem si upajo spustiti nekoga tako blizu in naloga terapevta je, da v tem kontaktu opravi svoje delo: pomaga klientu, da na podlagi izkušnje, ki jo ima v tem novem odnosu, začne graditi globlje odnose z ljudmi, ki so prisotni v njegovem življenju izven terapije. Če terapevt na tej točki zlorabi svoj položaj in izkoristi stisko klienta za zadovoljevanje svojih potreb (naj bodo to seksualne, čustvene ali kakršne koli druge potrebe), bo klientu neizogibno povzročil nepopravljivo škodo. Zato mora terapevt v odnosu s klientom vedno ostajati profesionalen in ne prestopati mej terapevtskega odnosa, kar pomeni, da se ne zapleta v osebne odnose s svojimi klienti (kave s klienti, pogovori o terapevtovih težavah, spolni odnosi s klienti itd.).
11. TERAPIJA NI NUJNO MUČNO DOŽIVETJE, VČASIH JE POLNA SMEHA
Seveda je terapija včasih naporna, saj na dan pridejo boleči občutki in čustva. Vendar pa so terapije pogosto tudi sproščene in celo zabavne. V končni fazi je namen terapije, da bi bilo življenje klientov lepše in bolj zabavno. In kako naj se klienti drugače naučijo zabavati, če se ne bodo na svoje težave naučili pogledati s humorjem že na terapiji? Zato, ja, na terapijah se veliko tudi smejemo.
12. CILJ TERAPIJE NI, DA JO DOŽIVLJENJSKO OBISKUJETE
Cilj vsakega dobrega terapevta bi moral biti oz. na srečo v večini primerov tudi je, da vas čim prej usposobi za samostojno reševanje težav. Tisti terapevti, ki vztrajajo pri vašem dolgoletnem obiskovanju terapij, namreč skrbijo bolj zase in svojo polno denarnico kot za vas. Seveda je v nekaterih (redkih) primerih dolgotrajno obiskovanje terapije neizogibno, ampak gre za primere klientov, ki morajo zaradi velikih psiholoških, socioloških, bioloških ali drugih primanjkljajev nadoknaditi zamujeno. Za večino ljudi pa dolgoletno obiskovanje terapij na srečo ni potrebno.
13. NA TERAPIJI BOSTE MORALI DELATI
Nobena terapija ne more biti uspešna, če niste pripravljeni zavihati rokavov in pogledati pod površje ter narediti kakšne spremembe. Terapevt vam lahko pomaga, da vidite stvari, ki jih sicer ne bi in da naredite nove korake, ne more in ne bo pa reševal težav namesto vas. Zato je odgovornost za vaš napredek v večji meri vaša. Je pa res, da se terapevti kljub temu vedno držimo načela, da slab klient ne obstaja, obstaja samo slab terapevt. In zato v primeru, da se klient upira napredku, najprej poiščemo pri sebi oz. v odnosu s klientom razloge za morebiten zastoj terapevtskega procesa in po navadi v tem raziskovanju odkrijemo tudi način, kako pomagati klientu naprej. A na koncu je za končni premik vedno odgovoren klient.
