V odmaknjeni kitajski vasici je živel reven človek, ki se je celo življenje preživljal z najtežjimi deli. Vse, kar je imel, je bil njegov sin edinec, ki ga je imel izjemno rad. Naučil ga je brati in pisati, postopoma ga je vpeljal v kaligrafijo, in to je bilo vse, kar mu je zapustil, potem ko je v globoki starosti umrl.
Mladenič je žaloval poleg očetove postelje in gledal, kako ta počasi ugaša. Tik preden je oče izdihnil, je od nekod potegnil dve škatlici, eno črno in eno belo, ter dejal sinu:
“Na žalost ti nimam zapustiti ničesar drugega razen tega. In zapomni si, dobro ju varuj. Če ti bo nekega v življenju dne težko, neznosno težko, odpri belo škatlico. Črno pa odpri takrat, ko ti bo šlo zelo dobro.”
Mladenič je z vsem spoštljivanjem pokopal očeta, nato pa zavil svojo skledo, palčke, eno oblačilo in omenjeni škatlici v culo ter se podal v svet služit. Opravljal je najtežja dela pri gospodarjih, ki so ga izkoriščali, spal je na prostem in ni mu bilo lahko. Pozimi je bil vesel, če mu je kdo dovolill prenočiti na tleh hleva. Žive pa je le od ene sklede riža dnevno, Po nekaj letih takega življenja je bil pregaran, izčrpan, nesrečen in brezupen, v njegov obraz in roke pa so se zarisale globoke gube.
Nato so prišle poplave, reka Jangce je poplavila polja, zavladala je splošna lakota in za mladeniča ni bilo nikjer več dela, s tem pa tudi ne upanja na boljšo prihodnost. Brezciljno je taval, spal po gozdovih, sonce mu je žgalo kožo in mraz mu je glodal kosti. Nekega jutra se je zbudil in videl, da mu je nekdo ukradel edino, kar je imel – skledo za riž, bombažno srajco in dva juana … Po licih so mu stekle grenke solze in odločil se je, da si bo vzel življenje … Sklenil je roke, zaprosil nebo, naj mu odpusti nameravano dejanje, in ko jih je spuščal proti telesu, je zatipal majhen všitek na obrobku pasu – v njem sta bili dve škatlici, ki ju je nasledil od očeta.
Odprl je belo škatlico. V njej je bil le majhen rižev papir. Razprl ga je in na njem je bilo z očetovim rokopisom zapisano: “To bo minilo!” Ko je to prebral, si je premislil, da bi si vzel življenje.
Napotil se je v bližnje mesto. Na vhodu v mesto je stala kolona nepismenih kmetov, ki ni mogla vstopiti skozi mestna vrata, ker nihče ni znal prebrati, kaj piše na veliki tabli nad vhodom. Mladenič je stopil bližje, na glas prebral, kar je pisalo, in kolona je šla mimo. Mimo je šel tudi sam.
Čez nekaj dni, preživetih na mestnih trgih, je mladeniča poiskal majhen kitajski starec. Dejal mu je, da njegov gospodar nujno potrebuje pisarja, da pa je slišal od kmetov, ki so pred kratkim prišli v mesto, da zna brati in pisati in, da mu ponuja službo.
Delo pri strogem plemenskem starešini je dobro opravljal. Delal je veliko, toda njegove roke so bile mirne in srce čisto. Kmalu so začeli prihajat neznani kmetje, ki so potrebovali nekoga, da bi jim nekaj napisal, prebral ali razložil. Vsem je ustregel. Strogi mestni starešina je bil pravičen človek in je znal ustrezno nagraditi svojega pisarja. Kmalu mu je podaril tudi del svojega domovanja, kamor se je mladenič naselil.
Vse se je spremenilo. V letih, ki so sledila, je mladenič postal lastnik majhnega imetja, postal je premožen in nase prevzemal vedno več obveznosti starega in onemoglega mestnega starešine. Ta mu ni zaupal le svojih dolžnosti, temveč tudi hčer, s katero se je mladenič oženil. V ljubezni in predanosti sta se jima rodila dva otroka. Bogastvo sta povečevala do neslutenih razsežnosti. Mladenič je številne večere preživel ob skodelici čaja v prijetno ohlajenih prostorih svojega prelepega doma, se pogovarjal s svojo ljubljeno in sinove poučeval zapletenih kitajskih pismenk ob prebiranju Konfucija. Prvič v življenju je bil popolnoma srečen.
Nekega takega večera se je spomnil svojega celotnega življenja, v katerem je spoznal najhujšo bedo in popolno srečo. Spomnil se je svojih trenutkov brezupa, svoje želje, da bi si vzel življenje, spomnil se je očeta. Spomnil se je tudi tiste druge škatlice, ki mu jo je podaril oče …
Odprl jo je. V njej je bil zvit košček riževega papirja. Razvil ga je, na njem pa je bilo z očetovim rokopisom zapisano: “Tudi to bo minilo.”
