Ta članek je bil objavljen na portalu Zadovoljna.si in ga lahko preberete na tej povezavi.
Nekaj izsekov iz članka:
»V tem primeru gre lahko za različne, po navadi podzavestne, včasih pa tudi zavestne razloge, ki se med posamezniki lahko zelo razlikujejo. Od tega, da ne verjamemo, da si zaslužimo partnerja samo zase, do tega, da na nek način potrjujemo svojo vrednost s tem, ko »dokažemo«, da zmoremo osvojiti nekoga, ki je že zaseden, pa vse do strahu pred vezavo, ki se mu izognemo, če je naš potencialni partner že »zaseden«, ali strahu pred resnično intimo. Lahko tudi zaradi potrebe po nenehnem »dogajanju«, (ki jo odnos z zasedenim partnerjem zagotovo zadovolji, saj bo od nas zahteval nekaj akrobacij v prilagajanju, skrivanju …) ali tudi iz želje, da bi imeli to, kar imata zaseden partner in njegova druga polovica … Tu je potem še strah pred osamljenostjo, močna želja po partnerskem odnosu (ne glede na kvaliteto le-tega) ter seveda mnogo drugih,«
“Za ljudi s slabo samopodobo je namreč značilno, da imajo o sebi slabo mnenje in pogosto do sebe mačehovski in nespoštljiv odnos: se ne cenijo, ne spoštujejo, ne upoštevajo svojih občutkov, saj ne verjamejo, da so vredni ljubezni, spoštovanja, pozornosti itd. Iz tega sledi, da se zapletajo v situacije in odnose, v katerih niso cenjeni in posledično niso zadovoljene njihove potrebe in upoštevane njihove želje. To tudi pojasni, zakaj v odnosih kljub temu, da ti ne peljejo nikamor, so za njih škodljivi ali se v njih počutijo slabo, ne zapustijo. In to še dolgo po tem, ko že ugotovijo, da ti po vsej verjetnosti ne vodijo nikamor. Ker nekje v osnovi preprosto ne verjamejo, da si zaslužijo več.«
»Več časa, ko preteče, bolj »druga« oseba spoznava, da si od odnosa kljub vsemu želi več in, da jo ta počasi začenja omejevati: s partnerjem/partnerko ne more v javnost, ne more je predstaviti svoji družini, prijateljem, ne more z njo ali z njim na skupne počitnice, ni opcije za nadgradnjo odnosa … To jo počasi pripelje do spoznanja, da partner na drugi strani samo jemlje, medtem, ko oni večinoma dajejo: se prilagajajo, so na razpolago, vedno razumejo, so potrpežljivi itd.«
»Ti odnosi so najbolj zahrbtni v tem, da nas, ne glede na razlog iz katerega se spuščamo v njih, na koncu prizadenejo. Naj gremo v tak odnos zaradi zabave, seksa in s prepričanjem, da nas, če si ga vzamemo na »izi«, ne bodo prizadeli. Kot tudi, če gremo vanje s prepričanjem, da smo za partnerja nekaj posebnega in je samo vprašanje časa, kdaj bo ta zapustil svojega primarnega partnerja in »zaživel« z nami. Na koncu skoraj vsi pridejo do enakega spoznanja: ugotovijo, da svojemu partnerju niso tako pomembni, kot bi si želeli. To pa je zelo boleče spoznanje, saj si konec koncev vsi želimo enakega: biti ljubljeni in povezani s tistim, ki ga ljubimo sami.«
»Začnejo se zavedati, da njihove potrebe in želje tudi, če jih izrazijo pogosto niso zadovoljene, kar je pospremljeno s kupom izgovorov in opravičil, zakaj to (še) ni možno. Tudi na temo tega, zakaj ne morejo zapustiti partnerja in kaj morajo pred tem še vse narediti. In vse to lahko kar nekaj časa traja, preden se zavedo, da tistemu, s katerim so v odnosu le niso toliko pomembni, kot ta govori. A po navadi je, ko pridejo do tega spoznanja že prepozno: načeta je njihova samopodoba, okrnjeno samospoštovanje, in zamajana samozavest. Ker pa so se v tem času že navezali na partnerja, morajo še čez občutke zavrnitve in na koncu izgube, kar je boleče v vsakem primeru, a v teh situacijah, ko se poleg vsega počutimo še izigrane, še toliko bolj!«
»Večinoma je sicer varanje skoraj vedno izkaz stiske in dejstva, da v odnosu med osebo, ki vara, in tisto, s katero je v odnosu nekaj ne funkcionira. Lahko se tisti, ki vara, počuti čustveno nezadovoljenega: neslišanega, neljubljenega, samoumevnega, spregledanega, nerazumljenega … ali tudi fizično (seksualno) nepotrjenega in nepotešenega. A ne glede na to, da je krivda za težave v odnosu vedno deljena, je odgovornost za varanje vedno pri osebi, ki vara in sicer v tem, da težav ne zna ali ne želi nagovarjati v odnosu, ampak namesto tega svoje frustracije, neizpolnjene ali neizražene želje in potrebe razrešuje in zadovoljuje izven odnosa.«
»In dejstvo je, da mora v resnici to odločitev sprejeti zaseden partner. In na tej točki ta po navadi spozna, da bo tudi z novim partnerjem zdaj, ko mineva obdobje zaljubljenosti počasi prišel do enakih ali podobnih težav, kot jih je imel s »starim« partnerjem. Saj so te neizogibno del kasnejših faz odnosa. In pogosto v teh primerih partner raje izbere prvotni odnos, ker se mu preprosto ne da »še enkrat« čez vse faze odnosa. Tako se počasi začne distancirati od ljubimca in sčasoma se odnos ohladi. Po navadi na tej točki drugi partner s prošnjami po razjasnitvi pritisne še bolj, saj začuti, da se ustvarja distanca. A zgodba se skoraj vedno zaključi enako in zelo redko v prid »ljubici« ali »ljubimcu«: s koncem. Z nekim razlogom ljudje sedijo na dveh stolih in po navadi ni razlog v tem, da ne bi mogli iz odnosa, temveč v tem, da niso pripravljeni tvegati izgube prvotnega odnosa, če se z novim ne izide. Zato iz moje izkušnje s klienti lahko rečem samo naslednje: če partner, ko vas spozna in se zapletete z vami v odnos, ne zapusti obstoječega partnerja takoj ali v sorazmerno kratkem času, potem je malo verjetno, da se bo to sploh kdaj zgodilo. Kar pomeni, da si v resnici ne želi biti z vami v odnosu. Če bi si to želel bi namreč brez pomisleka in ne glede na možne zaplete, ki bi temu sledili, z lahkoto sprejel odločitev in se odločil za vas!«
