Draga gospa Mama,

Opazovanje otroka, ki mu ne morate pomagati je prav gotovo eden najtežjih občutkov, ki ga starš kadarkoli v življenju občuti. Zato verjamem, da vam ni lahko in, da situacija, ki jo opisujete, resno vpliva na vaše počutje in posledično življenje. Zato je skrajni čas, da se nekaj v tej situaciji spremeni. In, ker sina, kot ste ugotovila že sama, ne boste mogla spremeniti, je edina možnost, ki vam ostane, da spremenite vaš pristop. A preden lahko spremenite pristop, morate seveda najprej zares videti, kaj se pravzaprav v vaši situaciji dogaja.

Zato jo poglejva:

Pravite, da sina rešujete pred »propadom« tako, da mu plačujete najemnino, nosite hrano in generalno skrbite zanj, kar lahko razumem, da počnete, ker vas skrbi zanj in mislite, da si bo, če ga prepustite samemu sebi, uničil življenje. A v resnici mu s tem, ko mu »pomagate«, pravzaprav ne pomagate, ampak mu delate veliko škodo. S svojo pomočjo mu namreč znova in znova jemljete priložnost, da se nauči ravnati drugače in predvsem, da prevzame odgovornost za svoja dejanja in posledično za svoje življenje.

Kako to počnete? Vsakič, ko fant zaide v težave, se tam čudežno pojavite vi in mu pomagate ublažiti posledice njegovih dejanj ali slabih odločitev. Zaradi tega v preteklosti verjetno nikoli ni zares prišel do situacije, ko bi se moral soočiti s posledicami svojih odločitev in se preizkusiti v svojih zmožnostih za reševanje nastale situacije. Prav tako pa, kljub temu, da se je odselil na svoje, ni zares rabil prevzeti skrbi zase.

Namesto tega, da bi se naučil, da njegova dejanja prinesejo določene posledice in, da jih bo moral rešiti sam, se je zaradi vaših nenehnih intervencij naučil, da lahko počne, kar ga je volja, brez da bi trpel za posledicami svojih dejanj, saj boste te posledice omilila vi: mu dala nekaj denarja, mu prinesla topel obrok, mu plačala najemnino  … In tu verjetno tiči razlog, da si še ni poiskal službe, da si ne kuha, da ne živi odraslega življenja … Na nek način torej vi s svojo pomočjo ohranjate sinovo življensko situacijo takšno, kakršna je, točno tako, ki vam ni všeč. Jasno je, da tega ne počnete nalašč (temveč izključno iz skrbi in ljubezni do vašega sina), a končni rezultat je enak, kot če bi to počela namerno: sinu na nek način (ironično), ne pustite odrasti, čeprav je to vaša največja želja. Zato je skrajni čas, da prenehate skrbeti zanj in namesto tega začnete skrbeti zase. Za začetek tako, da se vzamete resno, ko pravite, da imate te situacije dovolj in z njo prenehate.

Verjamem, da je tisto, kar vas pri tem ovira vaš strah pred tem, da bi sin morda brez vaše pomoči popolnoma zabredel. Verjetno pa je prisoten tudi vaš strah pred njegovimi izpadi, ki se zgodijo, ko mu z možem zavrneta pomoč.  A tu boste morala biti pogumna in zaupati, da je edina možnost in priložnost, da bo vaš sin kadarkoli v svojem življenju zaživel kot odgovoren odrasel le, če boste spustila kontrolo nad njim in njegovim življenjem, ki jo držite z »reševanjem« njega ter to odgovornost predala nazaj v njegove roke. To pa lahko naredite preprosto tako, da se skupaj z možem in s sinom vsedete in pogovorite, v tem pogovoru pa mu poveste, da vas skrbi zanj a, da z možem ne moreta in ne želita več skrbeti zanj na način na kakršnega sta skrbela do sedaj, saj vaju to spravlja v stisko. Povejta mu, da sta prišla do spoznanja, da to škodi vama in tudi njemu in sta se zato odločila, da bosta s to skrbjo prenehala, kar pomeni, da ga bosta prenehala finančno podpirati in oskrbovati s hrano, saj je dovolj star, da to počne sam.

Če še vedno skrbita za njegovo najemnino ali finance mu povejta, do kdaj mu bosta to finančno pomoč še zagotavljala (torej kdaj bo od vaju prejel zadnje nakazilo) ter tudi,  da po tem datumu pričakujeta, da bo za svoje finance in preostale vidike svojega življenja (npr. toplo prehrano) poskrbel sam. Seveda je pomembno, da so ti termini realni torej, da ima fant dovolj časa, da si lahko najde drug vir prihodka (in ko rečem realno, to res pomeni realno npr. tri mesece in ne eno leto), ne smejo pa biti prekratki, saj bi lahko nenadna izguba »prihodka« pomenila krizo, ki bi jo težko prebrodil sam, glede na to, da v času odraslosti še ni bil zares samostojen.

A pri tem je v prvi vrsti pomembno, da so ti termini sprejemljivi predvsem za vaju z možem: če sta pripravljena dajati pomoč samo še en mesec, je lahko rok tudi en mesec, pomembno je le, da obstaja neko »prehodno« obdobje v katerem se ima sin možnost reogranizirati in prevzeti odgovornost zase ter predvsem, da so ti roki jasno opredeljeni in nenazadnje, da se jih, ko jih enkrat določite tudi držite. Dobrodošlo je, če sinu v tem pogovoru povesta tudi, da ga imata oba z možem rada in, da mu želita vse najboljše. In tudi če se ne bo strinjal z vama glede vajine ukinitve pomoči, če bo morda protestiral ali se jezil, morata ostati trdna v tem, da je to za vaju edina možna rešitev in, da verjameta, da je dobra za vaju in predvsem, da je dobra zanj, saj jo s tem pridobil neprecenljivo življensko izkušnjo.

Pomembno pa je tudi, da razumete, da morda način življenja, ki ga bo izbral zase, ne bo po vaši meri ali v skladu z vašimi prepričanji in vrednotami. A je res ključno, da izbiro o tem, kako bo živel svoje življenje, prepustite njemu. Dokler ta pot ne obremenjuje več vas (finančno), bi moralo biti to za vas sprejemljivo. Torej ključno za vas je, da čim prej ukinete vse aktivnosti »pomoči« v odnosu do sina, ki tako ali drugače »rešujejo« njegovo situacijo in mu s tem date priložnost, da sam poskrbi zase. Sebi pa priložnost, da končno zaživite svoje življenje. In tu bo prišla do izraza vaša prava in resnična starševska ljubezen, ki se bo pokazala v tem, da boste kot starš sposobna zdržati svojo bolečino ob tem, ko boste gledala svojega otroka, kako bo osvajal boleče lekcije, da bi se naučil biti odrasel, in predvsem v tem, da mu te bolečine ne boste poskušala odvzeti!

To pa je tudi starševstvo v pravem pomenu te besede, saj boste s tem sinu sploh dala priložnost, da se nauči tistega, česar se mora v svojem življenju naučiti, da bo lahko živel kot odgovoren in odrasel človek. Da boste vse to lažje »zdržala« pa vam priporočam, da svojo pozornost od sedaj naprej namesto na svojega sina, usmerjate nase in na vprašanje. »Česa si jaz želim?«.  Poiščite si kakšen zanimiv hobi, z možem uvedita tedenske zmenke, se odpravita na kakšen izlet, predstavo ali plesni tečaj. Morda oživite svoj vrt, pričnite šivati, se vključite na kakšno vadbo ali kaj tretjega (če vas kaj od tega seveda veseli).  Denar, ki sta ga do sedaj dajala sinu pa porabite za nakup novih oblačil, za počitnice, toplice, potovanje, ali nakup česa, kar ste dolgo odlagala ali si že dlje časa želite. Skratka počnite vse, kar vas veseli ali, kar ste si želela početi v preteklosti pa niste našla časa, ker ste svoj čas in energijo usmerjala v skrb za sina.

Predvsem torej osmislite svoje dneve, saj je to nujno za vaše dobro počutje, hkrati pa vam bo to v veliki meri pomagalo držati fokus na sebi, namesto na sinu in na tem, kako živi svoje življenje. To pa vam bo, verjemite mi, prineslo neprecenljiv občutek olajšanja, svobode in sreče. Stranski učinek vašega fokusa na sebi pa bo, da se bo sin sčasoma postavil na svoje noge in boste uvidela, da zmore tudi sam. Morda na svoj način, a zmore. Samo zaupajte.

Vam želim, da bi šlo čim bolj gladko!

Na vprašanja bralcev odgovarjam v sklopu portala zadovoljna.si. To vprašanje in odgovor sta bila objavljena na omenjenem portalu, zapis lahko preberete tudi na tej povezavi. Svoja vprašanja pa lahko oddate na tej povezavi.

The post Obupana mama: Rad je imel alkohol in droge. Tukaj so bile razne kraje, sodišča, zapori … appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Pozdravljena,

to, kar ste naredili sami, se mi zdi zelo pomembno in zelo pogumno dejanje. Zapustili ste moža, do katerega niste čutili ničesar več, se od njega odselili in si ustvarili svoje življenje.

To je korak, ki bi bil za vas pomemben v vsakem primeru, tudi če ne bi imela drugega partnerja. Predvsem zato, ker bistvo odnosov ni, da smo skupaj zato, ker je priročno ali ker si ne upamo stran, temveč zato, ker do nekoga čutimo ljubezen in si želimo preživljati svoj čas z njim. In seveda, ker imamo z njim skupne točke in interese ter ker ob njem lahko osebnostno rastemo in se razvijamo.

Če odnos za nas ni več zadovoljujoč in ga ni možno izboljšati (kljub vloženemu trudu: pogovorom, partnerski terapiji itd.), je takrat bolje, da ga zapustimo in si ustvarimo življenje po svoji meri, kot da ostajamo ob partnerju, s katerim nas ne veže nič več in smo z njim nesrečni. Na dolgi rok namreč takšno življenje lahko vpliva ne samo na naše slabo psihološko počutje, temveč tudi na naše fizično zdravje, kar lahko vodi celo v različne bolezni.

Zato je bistveno, da ste ta korak naredili. In v tem delu vam lahko absolutno čestitam za pogum!

Odnos s partnerjem, ki je bil povod, da ste zapustili svojega moža, pa je na žalost druga zgodba. In žal zelo pogosta zgodba afer …

Govorim o tistem delu, v katerem eden od partnerjev tovrstnega odnosa ni pripravljen izstopiti iz odnosa s svojim možem ali ženo (kljub temu da pravi, da je v njem nesrečen), da bi vzpostavil ekskluziven odnos s svojim ljubimcem ali ljubimko.

Pa tudi o tem, da ljubimec ali ljubimka pogosto verjame, upa in naivno čaka, da se bo to kljub vsemu morda nekoč vseeno zgodilo … A se na žalost po navadi ne zgodi.

Razlogov da je temu tako, je sicer lahko več, a ne glede to, kaj vse so vzroki, da se ljudje ne odločijo zamenjati odnosa z možem ali ženo za odnos z ekskluzivni odnos z ljubimcem, gre v ozadju najpogosteje za dejstvo, da se človek preprosto ni pripravljen odpovedati svojemu primarnemu odnosu in tvegati tistega, kar mu ta prinaša, zaradi odnosa, ki mu služi kot “dopolnitev”. Ponavadi preprosto zato, ker mu ta “dopolnilni” odnos v resnici ni toliko pomemben, kot pravi, da je.

Zato je morda res, da ste vi našli partnerja, v katerem vidite možnost za odnos, kakršnega si zase želite, ampak očitno vaš “partner” tega ne vidi v vas in vas jemlje bolj za “popestritev” kot priložnost za “pravi” odnos. V nasprotnem primeru bi tudi sam že zapustil svojo ženo in se zavezal za odnos samo z vami.

Glede dane situacije ste zato lahko upravičeno jezna nanj, saj vas je vaš “partner” zavajal. Govoril vam je, da si želi biti z vami in vam obljubljal, da se bo tudi sam odselil od žene. Zdaj, ko je prišla priložnost, da to udejanji pa tega (še) ni naredil. S čimer je morda pokazal tudi, koliko mu v resnici pomenite.

Na tem mestu bi vas zato spodbudila, da se z njim o tem iskreno pogovorite. In seveda, da mu poveste, da ste jezni. Če je odnos tako kakovosten, kot si želite, da bi bil, bo vajin odnos ta pogovor prenesel (in bi se lahko zgodil tudi morebiten premik). Če ni, potem verjetno tudi tak pogovor ne bo imel učinka in ne bo spremenil njegovega stališča. A boste tako vsaj vedeli, pri čem ste in koliko mu v resnici pomenite.

Če se izkaže, da imam prav in da za vašega partnerja odnos z vami ni toliko pomemben, kot bi si vi želeli, se boste morali seveda sami odločiti, ali si želite odnos nadaljevati s partnerjem, za katerega niste na prvem mestu in ki vas ni pripravljen postaviti tja (kar vam je, kot razberem iz vašega vprašanja, dal tudi jasno vedeti s tem, ko pravi, da se ne bo odselil od svoje žene) ali pa si boste (pogumno, kot ste se pogumno razšla s svojim možem) dali priložnost, da si poiščete partnerja, ki vas bo izbral brez pomisleka.

Vsekakor bi vam privoščila slednje! Ker si preprosto zaslužite več od tega, kar vam ponuja trenuten odnos! Vendar pa se vseeno bojim, da tega, zaradi strahu pred tem, da bi ga izgubili (vsaj toliko, kolikor ga imate sedaj), ne boste naredili.

Če slutim pravilno, bi vam želela povedati, da si (tudi če ne verjamete, da je temu tako) zaslužite nekoga, ki vas bo imel toliko rad, da to, ali bo samo z vami ali si ga boste morala delila še z drugo žensko, ne bo nikoli stvar razprave, saj vas bo brez pomisleka dal na prvo mesto! Zato ne pristajajte na manj. A da boste to lahko verjeli tudi sami, boste morali nekaj truda in časa vložiti v odnos s sabo!

Zato bi vam svetovala, da poskusite svojo selitev in nov začetek izkoristiti tako, da si začnete jemati več čas samo zase in raziskovati, kaj je tisto, kar vas v življenju res veseli in osrečuje. Torej, kdo sploh ste, ko niste v partnerskem odnosu. Kaj si takrat želite. V čem uživate, kaj radi počnete? Začnite početi te stvari. Vzemite si čas zase. Preberite knjigo, poiščite si hobije, družite se s prijatelji … Počnite stvari, ob katerih vam zaigra srce!

Zdaj imate svoje stanovanje, svoja pravila, svoje življenje in si ga lahko naredite takšnega, da boste v njem res uživali!

Na tak način boste namreč hkrati z občutkom splošnega zadovoljstva s sabo in svojim življenjem gradila tudi dobro samopodobo in s tem ljubezen do sebe. Kar bo neizogibno vodilo do tega, da boste vedno lažje prepoznavali, kdo so ljudje, ki vas imajo resnično radi, in kdo so tisti, ki samo pravijo, da je temu tako.

V vsakem primeru pa vam želim veliko poguma in vso srečo pri reševanju vaše situacije!

Na vprašanja bralcev odgovarjam v sklopu portala zadovoljna.si. To vprašanje in odgovor sta bila objavljena na omenjenem portalu, zapis lahko preberete tudi na tej povezavi. Svoja vprašanja pa lahko oddate na tej povezavi.

The post Zaradi njega je zapustila moža, ampak jo ima še vedno samo za ljubico appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Pozdravljena,

veseli me, da ste prišli do zavedanja, da niste vi krivi za partnerjevo slabo voljo in da se ne želite v odnosu samo vi prilagajati ter da ste partnerju dala jasno vedeti, da takega odnosa ne želite. S tem ste naredili en velik korak k sebi. Res pa je, da so na tej točki mnogi odnosi na preizkušnji, saj s tem resno zamajate simbiozo, ki se je vzpostavila med partnerjema. In ponavadi partner na drugi strani, za razliko od tistega, ki je pobudnik tovrstnih sprememb, ni najbolj navdušen nad tem, da bi se karkoli spreminjalo. Saj ponavadi (po njihovi logiki) to pomeni, da se bodo spremembe dogajale na njihovo “škodo”.

Seveda tisti, ki tu naredijo korak naprej, vidijo, da je sprememba boljša za oba. Saj ko oba parterja enakovredno prevzameta odgovornost (prvi za to, da se neha prilagajati in podrejati, drugi pa, da neha prelagati svoje odgovornosti na drugega), na koncu pridobita oba. Predvsem na kvaliteti lastnega življenja in osebnega počutja, a seveda tudi na kvaliteti partnerskega odnosa. A vi ste zdaj na točki, ko pravite, da partner (kot kaže) ne želi sprememb in vam kaže vrata ter me sprašujete, kaj narediti oz. kam se obrniti, da se rešite iz omenjene situacije.

Moje vprašanje za vas je zato, kaj točno mislite s tem, ko rečete, da se “želite rešiti te situacije”. Si želite poskusiti rešiti konflikt med vama in posledično odnos, ali si želite iz odnosa? V primeru prvega, bi vam vsekakor svetovala, da se skupaj s partnerjem oglasita na partnerski terapiji pri za to usposobljenem terapevtu. Seveda morata biti za to oba, a če se odločita, lahko terapija naredi res veliko razliko. Tam bosta namreč skupaj s terapevtom pogledala, kaj je šlo narobe v vajinem odnosu in kaj je bil del vsakega od vaju, ki sta ga doprinesla k nastanku težav.

Ta del je ključen, saj morata oba partnerja uvideti, da sta imela vsak svoj del, ki je doprinesel k težavam. Vaš je bil ta, da niste sproti prepoznavali, kaj vam je in kaj ne všeč (v odnosu) in o tem s partnerjem posledično tudi niste komunicirali, temveč ste se prilagajali, jemali krivdo nase, prevzemali odgovornosti za otroke in verjetno tudi za gospodinjstvo, tudi tiste, ki so bile od vašega partnerja. Ta vaš del je (seveda nezavedno) partnerju dovoljeval, da vas je “izkoriščal” ter se izogibal svojim odgovornostim in tudi, da vas je krivil za svojo slabo voljo.

Če mu tega ne bi dopuščali, bi morda z odnosom prekinila, še preden sta zares začela ali pa bi se partner do vas tekom skupnih let obnašal drugače: bi prevzemal svoje odgovornosti in bil do vas bolj ljubeč. V terapiji bi se tako na eni točki prav gotovo dotaknili tega, kako lahko vi bolje poskrbite zase v odnosu in na kakšen način lahko s partnerjem komunicirate o tem, kaj potrebujete od njega, da si povečate možnosti, da boste to dobili in seveda, da boste zadovoljni v odnosu.

Na drugi strani pa bi tudi vaš partner lahko s pomočjo terapevta zagledal svoj del in morda uvidel, da ne prevzema odgovornosti za svoje občutke ter zanje krivi druge (vas) in tudi, da ne prevzema partnerskih in starševskih odgovornosti v zadostni meri ter kakšen vpliv ima vse to na vas. Terapija je dragocena ravno zato, ker lahko partnerja v njej ne samo vidita, kako vplivata en na drugega, ampak s pomočjo terapevta tudi učinkovito skomunicirata o tistih stvareh (in predvsem čustvih), ki so pravzaprav povod za njune prepire: v vašem primeru recimo občutek zapuščenosti, žalost, razočaranje, hrepenenje po bližini itd.

Ker terapevt odigra nekakšno vlogo “prevajalca”, s tem poskrbi, da se s partnerjem lahko (včasih prvič) zares slišita in to drastično pomaga izboljšati odnos, saj se ponavadi partnerja, ko se slišita, tudi nazaj zbližata. V osnovi si namreč noben partner (vsaj v večini primerov) ne želi namerno prizadeti drugega. Temveč si želimo biti s partnerjem povezani, biti ljubljeni, videni, razumljeni … Žal pa, nekje na poti, ko poskušamo najti način, kako biti to, kar smo, in si hkrati biti s partnerjem blizu, drug drugega neredko “poškodujemo” in prizadenemo in potem ne najdemo več poti nazaj.

Tu terapija res lahko pomaga. Če je seveda želja in volja za nadaljevanje odnosa na obeh straneh. Lahko pa pomaga tudi pri tem, da dokončno spregledamo, da morda nismo več za skupaj, saj lahko tekom terapije ugotovimo, da so zamere prevelike ali pa so se želje, pričakovanja in ideje glede odnosa spremenile. In tudi to je lahko dragoceno spoznanje, saj z njim lažje v miru zaključimo odnos, kar je še posebej pomembno, kadar so v igri otroci. In s tem prideva do ločitve. V primeru, da ste z “rešiti se iz te situacije” mislili, kako zapustiti partnerja, “da bomo vsi prišli iz situacije kolikor toliko celi”, bi vam v najprej svetovala, da se poskušate s partnerjem glede tega v miru pogovoriti.

V miru mislim, da ga ne obsojate in obtožujete, ampak mu poveste, da se ne počutite dobro v tem odnosu in da ne vidite več možnosti za nadaljevanje. Ter da vas zanima njegovo mnenje. Poskušajte biti osebni, govoriti o sebi in se vzdržati govorjenja o njem (torej; “Jaz se počutim osamljeno.” “Jaz sem si želela več bližine.”, “jaz se počutim, da je vse na meni.”… Namesto “Ti nič ne delaš,”, “Ti me nisi nikoli objemal.”, “Ti nisi skrbel za otroke …). S tem si povečate možnosti, da vas bo partner slišal in razumel, saj se ne bo počutil direktno napadenega. Če pogovor ni možen, bi bilo morda za razmisliti, da kljub temu, da se razhajata, obiščeta terapevta, ki bi vama lahko pomagal pri komunikaciji in predelovanju situacije in vajinih čustev ter tudi pri sprejemanju dogovora, da razhod oz. ločitev speljeta tako, da bo v najvišje dobro vajinih otrok.

Če partner ne bi bil naklonjen tej ideji, vama pred odvetniki in sodiščem ostane še možnost mediacije, tu gre res izključno za dogovarjanje glede vprašanja ločitev: skrbništva, deljenja skupnega premoženja in urejanje stikov ter preživnine po ločitvi. In če ni možno pogovarjanje, je to lahko učinkovit način za reševanje težav s čim manj žrtvami. V vsakem primeru pa so, če se nagibate k razhodu oz. ločitvi, najboljši naslov centri za socialno delo, ki vam bodo dali vse potrebne informacije glede postopka in tudi kontakte usposobljenih strokovnjakov za to področje.

Glede na to, da imata otroke, bosta namreč morala ločitev v vsakem primeru speljati preko sodišča in opraviti svetovalni pogovor na centru za socialno delo, ki nato tudi poda svoje mnenje glede stikov z otroki sodišču. Potrebovala bosta tudi odvetnika (če ne bosta enotna, vsak svojega), ki bo v vajinem imenu vložil postopek. Na temo ločitve (in okrevanja po njej) je izšla krasna knjiga znane slovenske partnerske terapevtke Veronike Podgoršek. Knjiga je v slovenščini in če boste malo pobrskali po spletu, boste prav gotovo naleteli nanjo. Kvalitetne informacije o postopkih ločitve so dostopne tudi na nekaterih spletnih straneh.

Ker je ločitev izredno zahteven in čustven proces, se mi zdi še posebej  pomembno (če se boste seveda sploh odločili za to), da se obdate s čim več zanesljivimi ljudmi, ki bodo razumeli, skozi kaj greste in bodo z vami, ko jih boste potrebovali. Ter morda razmislite tudi o obisku psihoterapevta, ki bi vam lahko skozi proces ločitve pomagal predelovati vaše občutke, vam pomagal z usmeritvami in vam nudil potrebno podporo. Ne glede na to, kako se boste odločili, vam želim veliko uspeha pri reševanju vaše situacije in predvsem, da bo končni cilj osebno zadovoljstvo in dobro počutje.

Bi pa za konec še enkrat poudarila, da ste en velik korak že naredili! In sicer to, da ste ozavestili situacijo in se odločili, da želite spremembo! Zdaj je pomembno samo, da nadaljujete s skrbjo zase. Naj bo to v odnosu s partnerjem. Ali zunaj njega, če to ne bo mogoče.

Srečno!

Na vprašanja bralcev odgovarjam v sklopu portala zadovoljna.si. To vprašanje in odgovor sta bila objavljena na omenjenem portalu, zapis lahko preberete tudi na tej povezavi. Svoja vprašanja pa lahko oddate na tej povezavi.

The post Po 24 letih imam dovolj izsiljevanja, praznih obljub in občutka, da sem za vse kriva jaz appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

The post Stara sem 27 let in še nisem imela resne zveze. Počutim se osamljeno in ničvredno appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

The post Stara sem 31 let in vsi mi govorijo, da se moram ustaliti in imeti otroke appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

The post 17-letna bralka: Vse življenje že pogrešam ljubezen staršev appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Pozdravljeni,

da bi vam lahko natančno odgovorila na vaše vprašanje, bi morala imeti nekaj več informacij o vaših strahovih, med drugim, česa vas je strah v omenjenih okoliščinah.

Potrebovala pa bi tudi nekaj več podatkov o vašem življenju, npr. ali so se ti strahovi pojavili pred kratkim ali so prisotni že od otroštva. Ali je z omenjenimi okoliščinami povezana slaba izkušnja iz preteklosti. V kakšnem okolju ste odraščali … Pri reševanju strahov je namreč, vsaj če izhajam iz principa dela, po katerem se ravnam sama, zelo pomembno, da najprej definiramo, za kakšen strah gre. Saj šele nato lahko iščemo razloge zanj. Ter jih pozneje rešujemo, odpravljamo.

Kadar namreč rečemo, da nas je nečesa strah, gre lahko za zelo različne strahove: npr. ko govorimo o strahu pred množico, se lahko bojimo, da nas bodo ljudje ocenjevali, lahko pa nas je strah, ker se počutimo fizično utesnjene zaradi števila ljudi (klavstrofobija) ali nam je celo neprijetno, ker se bojimo, da nas bodo ljudje kaj spraševali …

Zato vam za začetek svetujem, da si na papir napišete vse okoliščine, ki vam vzbujajo strah. Nato pa jih poskušajte čim bolj natančno definirati, recimo tako:  “Ko grem na roditeljski sestanek, me je strah, da me bodo ljudje ocenjevali, ko bom vstopila v prostor.” Ali: “Ko grem na roditeljski sestanek me je strah, da ne bom dobila prostega sedeža.” Ali: “Ko grem na roditeljski sestanek, se bojim, da me bo kdo kaj vprašal in bom mogla govoriti” Ko boste imeli vse vaše strahove tako natančno zapisane na papirju, bo postalo bolj jasno, česa se pravzaprav bojite, in obstaja velika verjetnost, da boste iz tega lahko potegnili skupni imenovalec vseh vaših strahov.

Tako boste lahko ugotovili, ali gre pri vaših strahovih pravzaprav za to, da vas je strah, kadar nimate občutka nadzora nad okoliščinami, ali morda za to, da vas je groza, da bi morali biti izpostavljeni pred drugimi. Morda boste našli za temi okoliščinami strah pred tem, da bi nekdo prestopil vaše meje ali celo kaj tretjega.

Ko boste definirali ta osnovni strah, se boste lahko začeli ozirati še za razlogi, ki so do njega pripeljali. Pri iskanju razlogov gre za malo večji izziv, zato na tej točki zelo prav pride pomoč strokovnjaka (psihoterapevta). Ta je namreč primerno izobražen, da ve, kje iskati in kaj spraševati, da vam pomaga najti povezave med strahom in razlogi zanj.

Kolikor vam lahko sama pomagam na tej točki, tako na daljavo (in s premalo podatki), lahko iz vašega zapisa samo ugibam, da bi bil lahko vaš razlog za strah pred množicami in neznanim posledica slabe samopodobe. Ta je po navadi povezana s prepričanjem, da nismo dovolj dobri, pomembni, dovolj vredni, da bi imeli pravico jasno izražati svoje želje, meje in potrebe. To prepričanje najpogosteje izvira iz odnosa s starši, v katerem nismo dobili prostora za izražanje sebe. Včasih zato, ker smo živeli s starši, ki so imeli zelo jasno prepričanje o tem, kako bi stvari morale biti, in nam niso pustili odstopanja od tega. Včasih zato, ker so starši imeli preveč težav sami s seboj in za nas preprosto ni bilo pozornosti, časa, prostora. Včasih pa tudi zato, ker so starši preveč skrbeli za nas in nas v svoji skrbi spregledali … Seveda obstaja mnogo razlogov, in sami boste najbolje prepoznali, za kaj je šlo pri vas. Če seveda ugibam pravilno.

Je pa skupna posledica vzgoje, v kateri za otroka in njegove potrebe ni dovolj prostora, ta, da taki otroci odrastejo v posameznike, ki se, zaradi slabega mnenja o sebi (nisem dovolj dober), pretirano usmerjajo na druge in na to, da zadovoljijo njihove želje in potrebe. To počnejo tako, da prilagajajo svoje vedenje in izražanje temu, da bi bili drugi z njimi zadovoljni, da bi jih sprejeti in odobravali tisti, ki so jim pomembni (saj to za njih pomeni garancijo, da jih drugi ne bodo zapustili).

Taki otroci (in pozneje odrasli) nujno potrebujejo potrditev od zunaj, ker v sebi niso prepričani, da so ok. S tem pa prideva do razloga za strahove, kot so vaši. Namreč dokler je tak človek v odnosu ena na ena ali v manjših skupinah, je tako “prilagajanje” vedenja drugim izvedljivo. Ko pa se znajdemo v okoliščinah, v katerih je prisotnih več ljudi hkrati, to postane praktično nemogoče, saj ni izvedljivo, da bi hkrati vplivali na mnenje več ljudi, ne glede na to, kaj počnemo.

Zato ni redko, da se ljudje s slabo samopodobo v tovrstnih okoliščinah počutijo izredno slabo, nevarno, nevredno, tudi nekompetentno, saj njihov obrambni mehanizem takrat odpove. Posledično lahko pride do velikega strahu pred takimi situacijami oz. strahu pred občutki, ki jih prinesejo take okoliščine.

Če se najdete v tem opisu, sva prišli do bistva in tudi okvirnih razlogov za vašo težavo. Sprašujete pa me, kaj lahko naredite, da bi se rešili teh strahov. Kar lahko naredite v primeru, da sem zadela razloge za vaše težave, je, da začnete krepiti svojo samopodobo. To v prvi vrsti pomeni, da obrnete pozornost iz želja, potreb in počutja drugih ljudi nazaj nase: na svoje želje, potrebe, razmišljanja, občutke …

To lahko dosežete tako, da se, namesto da bi se spraševali “Kaj od mene želijo drugi?”, začnete spraševati “Kaj želim sama?”, “Mi je to všeč?”, ” Si želim biti tu?” in podobna vprašanja o sebi in svojem počutju v vsaki situaciji dneva.

S poskusi tovrstnega obračanja pozornosti nase in preizpraševanja je seveda najlažje začeti v bolj ‘preprostih’ okoliščinah, kot so dogovarjanje o kosilu s partnerjem, o obisku koncerta s prijatelji, o odločitvi za način preživljanja prostega večera … Šele pozneje pridemo do “težjih” vprašanj, kot so glede hobijev, ki jih želimo gojiti, glede prijateljev, s katerimi se želimo ali ne želimo družiti, gleda opremljanja stanovanja. In vse tja do najbolj zahtevnih situacij, kot so razmišljanje o tem, ali smo v odnosu s partnerjem še zadovoljni, nas naša služba osrečuje itd…

Ko boste imeli že nekaj prakse pri tovrstnem načinu razmišljanja in samoizpraševanja, boste začeli sčasoma čutiti tudi večji občutek trdnosti v sebi. In ravno ta občutek je ključ do tega, da vas neznane okoliščine, soočenja z množicami ljudi ali obiski roditeljskih sestankov, zdravnikov ne bodo več spravljali v stisko. Enostavno zato, ker se ne boste več obremenjevali s tem, kaj si o vas mislijo drugi. Ker bo vaša pozornost popolnoma drugod: na sebi in na tem, kaj mislite, čutite in želite vi!

The post Kako se rešiti strahu pred neznanim? appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Pozdravljena,

če prav razumem iz vašega zapisa, so vaša težava slabi odnosi s partnerjevo družino in dejstvo, da se partner ne postavi za vas in vaša sinova, ko pride do navzkrižja interesov med vami in njegovo primarno družino? Pravite pa tudi, da ste od doma odšla že zelo mlada in imate z obstoječim partnerjem že dva odrasla otroka, iz česar sklepam, da ta vaša situacija oz. nezadovoljstvo ni od včeraj, temveč traja že vrsto let.

Iz napisanega predvidevam, da ste v vseh teh letih svoje slabe občutke (jezo, žalost, nemoč …) namesto, da bi jih sproti izražala, potlačevala. Ko pa se jih je nabralo preveč in je situacija postala nevzdržna, posegla po pijači, da bi zdržala v za vas nezadovoljivi situaciji. In, kar mene skrbi v vašem primeru je ravno ta način reševanja težave, torej s pijačo. S tem ste si namreč nekoliko “olajšala” prenašanje tega, da drugi dosledno posegajo čez vaše meje in pasivno rešila problem . A ostaja dejstvo, da jim še vedno dopuščate, da jih prestopajo in torej niste postala aktivna v razreševanju svoje težave.

Iz vašega zapisa namreč razberem, da se ne izražate, ne postavljate svojih meja in nimate poguma, da bi zase zahtevala drugačne odnose. Če bi jih, bi od moža že zdavnaj zahtevala, da spremeni nekaj v svojem vedenju in se postavi za vas v odnosu do njegove družine.  Prav tako pa bi mejo postavila tudi njegovi primarni družini! Oziroma bi, če se odnosi z njihove strani kljub jasni komunikaciji ne bi spremenili, od moža zahtevala, da skupaj najdeta dom drugje. Nekje, kjer bi se oba počutila varna in sprejeta.

To, da tega do sedaj še niste naredila (in ste se namesto tega zatekla k pijači), mi da slutiti dvoje: najprej, da nimate “dovoljenja”, da bi zase kaj zahtevala (“Nimam pravice.”) in drugič, da imate izredno slabo samopodobo (“Nisem vredna” ali “Ne zaslužim si”, ter tudi “Ne morem narediti nič, da bi drugi z menoj lepo ravnali.”).

Najverjetneje je razlog za oboje (prepoved za izražanje in slabo samopodobo) v vašem otroštvu, za katerega omenjate, da ni bilo lepo in v katerem sta bila prisotna alkohol in nasilje. V takih družinah namreč otroci iz obnašanja svojih staršev do njih, pogosto izluščijo zelo boleča sporočila kot so: “Nisi vreden”, “Nisi mi pomemben.”, “Tvoje mnenje me ne zanima.”, “Delaj tako, kot ti rečem, pa ne bo posledic.”, “Če ne boš počel vsega, kot jaz želim od tebe, boš tepen-a.”, “Poskrbi zame, ker sam ne morem.”, “Ti si kriv, da počnem slabe stvari.”, “V odnosih je vedno trpljenje.” in mnoga druga … Pri takih sporočilih otrok nima veliko možnosti, da bi verjel, da si zasluži, da drugi z njim lepo ravnajo. Ali, da njegovo mnenje sploh kaj šteje. Kje šele, da bi si upal zahtevati, da se do njega ljudje začnejo obnašati bolj spoštljivo.

In kot kaže ste tudi sama v otroštvu ponotranjila taka in podobna sporočila, ki vam govorijo, da za vas ni prostora, da ne smete izražati svojih občutkov, svojih  misli, svojih želja in svojih čustev. V podzavesti pa imate verrjetno poleg tega zasidran tudi (iz vašega otroštva zelo realen strah), da se bo, če si boste kaj od tega dopustila, to pripeljalo do konflikta, ki pa na podlagi vaših izkušenj pomeni  katastrofo, saj ta ponavadi vodi do fizičnega nasilja.

Zaradi tega se konfliktom verjetno izogibate in ne zahtevate zase tistega, kar potrebujete ali želite. Kar pa z drugimi besedami pomeni, da tiho trpite in ne rečete ničesar niti, ko so že globoko prestopljene vaše meje. Takrat slabe občutke pomirite tako, da posežete po alkoholu. Zato je pomembno da razumete, da vam je vaše izogibanje konfliktov tekom vašega odraščanja na nek način pomagalo preživeti vaše otroštvo oz. tudi mladost v vaši primarni družini, saj vam je ravno to izogibanje, prihranilo marsikatero težavo in verjetno tudi modrico.

S čemer ste na nek način rešila sebe, da ste iz disfunkcionalne družine prišla sorazmerno cela in, da ste danes mati dvema že skoraj odraslima otrokoma, ki sta verjetno ravno zaradi vaše strategije preživetja, imela precej drugačno in bolj prijetno otroštvo, kot vi. A danes vam tak način reševanja težav ne prinaša več koristi. Celo nasprotno, dela vam veliko škodo.

S tem, ko se niste soočila z “novimi” člani družine in jim postavila svojih meja, ste jim namreč dala tiho dovoljenje, da z vami ravnajo, kot ravnajo še danes! Seveda je razumljivo, da tega niste mogla storiti takrat, ko ste tako mlada prišla k hiši in v okolje, ki ni bilo naklonjeno sprejemanju drugačnosti. Takrat, stara 18 let verjetno niste imela možnosti, da bi se odselila na svoje in zato tudi ne poguma, da bi reskirala s postavljanjem zase, ker bi lahko ostala brez strehe nad glavo. A sedaj ste odrasla ženska in pomembno je, da razumete, da imate danes mnoge sposobnosti in tudi možnosti, kot  jih takrat morda niste imela.

Že s tem, da imate danes službo, torej reden prihodek si v najslabšem primeru lahko, (če vaša razširjena družina ne bi mogla sprejeti vaše meje), poiščete novo stanovanje. Prav tako pa bi danes tudi lažje preživela konflikt, saj lahko, če bi vam kdo grozil z nasiljem, preprosto dvignete telefon in pokličete policijo. Ko ste bila deklica, teh opcij ne samo, da niste videla, verjetno si jih, tudi če bi jih, ne bi upala uporabiti, ker bi vas bilo preveč strah.

Zato pravim, danes boste preživela, tudi če boste jasno povedala drugim, kaj vam ni všeč in se postavila zase! Morda bo sprva neprijetno, a vsekakor je izvedljivo! In ker pravite, da ste že čisto na koncu, je ravno to morda tista preloma točka, na kateri boste lažje rekla k**c gleda vse ter končno vzela stvari v svoje roke in začela biti iskrena o tem, kaj vam ustreza in kaj ne ter tako postavila svoje meje.

S tem boste dobila tudi za vas prepotrebno novo izkušnjo, da ne nujno vedno, ko se postavite zase in postavite svoje meje, sledi katastrofa. Oz. da sedaj, ko ste odrasla ženska tudi, kadar sledi “katastrofa”,  to lahko obvladate, in se zavarujete. Seveda pa je na tej točki nujno potreben tudi resen pogovor z vašim možem o tem, da od njega nujno potrebujete, da se začne opredeljevati za vas, v odnosu do svojih staršev!

To je pravzaprav ne samo vaša želja, ampak tudi njegova naloga. Pravzaprav je to naloga in dolžnost vsakega izmed nas, kadar gre za vprašanje odnosa med našim partnerjem in našimi starši oz. sorodniki. Mnogi starši imajo namreč tendenco, da se jim partner, ki ga izberejo njihovi otroci ne zdi primeren za njihovega otroka, ker ni dovolj ambiciozen, zabaven, ljubeč ali kaj drugega. Pri tem pa pogosto ne razumejo, da ni pomembno, ali so s tem odnosom zadovoljni oni, temveč, ali je z njim zadovoljen njihov (odrasli) otrok.

Zato je, kadar začutimo, da naši starši ne sprejemajo našega partnerja, za nas, za našo zvezo in tudi za dober odnos s partnerjem in starši ključno, da svojim staršem postavimo jasno mejo glede (ne)vtikanja v naš partnerski odnos in sicer tako, da jim jasno povemo, da se naša odločitev, zaradi njihovega poseganja ali negodovanja ne bo spremenila ter od njih zahtevamo, da s svojim vedenjem prenehajo. Taka meja staršem, kadar mislimo resno, v večini primerov zadostuje, da ponovno razmislijo o svojem početju in ga spremenijo oz. da se sčasoma sprijaznijo z našo izbiro ter se začnejo do nas in našega partnerja bolj spoštljivo obnašati.

Včasih je seveda pri tem potrebnega nekaj več truda, a če smo odločeni, da želimo stopiti na stran našega partnerskega odnosa in s tem sebe in svojega izbranca, se bo odnos s strani staršev sčasoma neizogibno spremenil. Največja nagrada za tistega, ki to stori pa je prav gotovo bolj zadovoljujoč partnerski odnos, saj s svojim dejanjem partnerju sporočimo, da je za nas bolj pomemben, kot strah, da bi se zamerili svojim staršem. Kar partner vrne z zaupanjem in hvaležnostjo.

A ravno ta strah pred posledicami je pogosto razlog, da si mnogi ne upajo narediti tega koraka. To pa je lahko tudi vzrok, zakaj tega dejanja še ni storil vaš partner. Vendar ne glede na njegove razloge zakaj tega še ni storil, se sporočilo, ki ga trenutno iz njegovih dejanj oz. nedejanj  dobivate vi glasi, da zanj niste pomembna. Zato je nujno, da se o tem čim prej pogovorita.  Torej, da mu razložite, kako se počutite in, kaj od njega potreujete, da bi se počutila drugače.

A naj bom jasna, poleg tega, da od njega zahtevate, da se začne bolj aktivno vključevati v vajin odnos (s tem, da se postavlja zase in za vaju ter vajina otroka), je pomembno tudi, da začnete enako početi tudi sama v odnosu do njega, njegove družine in tudi v drugih odnosih. To je namreč ključno za vas, saj boste ravno zaradi tega lahko začela biti v svojem življenju bolj zadovoljna in to je tisto, kar bo nadomestilo alkohol z bolj učinkovitim in predvsem bolj zdravim načinom reševanja vaših težav. In ravno, ker bo to velik izziv za oba (postavljanje zase), verjamem, da vaju ta izkušnja lahko zelo poveže in zbliža; ker bosta razumela  stiske en drugega in se bosta zaradi tega lahko spodbujala in podpirala pri tem, da naredita korake v smeri bolj aktivnega izražanja sebe in postavljanja svojih mej.

Srečno!

Na vprašanja bralcev odgovarjam v sklopu portala zadovoljna.si. To vprašanje in odgovor sta bila objavljena na omenjenem portalu, zapis lahko preberete tudi na tej povezavi. Svoja vprašanja pa lahko oddate na tej povezavi.

The post ‘Postala sem živčna razvalina, pijem in samo jočem. Nič ni prav kar naredim …’ appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Pozdravljena,

žal mi je, da se počutite, kot se počutite, in še bolj, da vso težo, ki jo opisujete, nosite popolnoma sami. Dejstvo je namreč, da so najtežje preizkušnje ravno tiste, skozi katere gremo sami, in da so še tako velike težave lažje premagljive, kadar imamo občutek, da imamo ob sebi nekoga, ki nas razume. Zato me veseli, da ste zbrali pogum in se zaupali vsaj nekomu, četudi po tej poti. To je velik korak in mislim, da tudi najpomembnejši na vaši poti iz opisane situacije. Želela bi vam povedati, da je vaša potreba po tem, da bi bili sprejeti in bi se počutili, da nekam in nekomu pripadate, zelo razumljiva, saj je to želja prav vsakega izmed nas. To nam je biološko prirojeno.

Kadar ima človek take izkušnje z odnosi, kot jih navajate vi, je razumljiv tudi strah pred tem, da se ta želja po pripadanju morda ne bo nikoli uresničila. In ravno ta kombinacija strahu pred ostati sam ter občutka, da na tem svetu ni prostora in ljubezni za vas, je verjetno tudi razlog, zakaj ste pomislili, da bi se samopoškodovali z rezanjem ali si celo vzeli življenje. Tega nikakor ne vidim kot iskanje pozornosti, (kot vas skrbi), temveč kot klic na pomoč dekleta, ki se počuti osamljeno in zmedeno!

Zato, draga moja, naj vam povem, da si to življenje, pozornost, ljubezen, bližino in prostor pod tem soncem zaslužite! Že samo s tem, ko obstajate. Prav tako kot vsi drugi ljudje, ki hodimo po tem svetu.  In zato niste nič manj vredni od ostalih, ne glede na to, kaj vam govorijo drugi. A seveda to morati začeti verjeti tudi sama. Zato bi vam želela pokazati, kako napačna je teorija o tem, da je z vami nekaj narobe. Če recimo pogledava samo dve stvari, zaradi katerih so vas zasmehovali sošolci: zunanji videz in neuspeh, lahko kaj hitro ugotoviva, da so v zmoti oni, ne pa da je nekaj narobe z vami. Ste se vprašali, kaj recimo pomeni biti uspešen?

Enako o nas tega ne povejo niti dobra služba, diplome in nagrade, ki jih imamo v žepu, kravata okoli našega vratu, drag avtomobil, ki ga vozimo, ali velikost našega stanovanja, v katerem živimo … A kljub temu smo ljudje današnje družbe prepričani, da so to stvari, ki kažejo na naš uspeh, stvari, ki so pomembne in ki nas osrečujejo in druge ljudi ocenjujemo na podlagi teh meril. Ampak v resnici je ogromno zelo “uspešnih” ljudi, ki so imeli super ocene, zavidljive uspehe, veliko denarja, ko pridemo do vprašanja zadovoljstva z življenjem, zelo nesrečnih.

Se strinjava, da bi bilo torej bolj prav, da bi uspešnost merili na podlagi tega, koliko zadovoljni smo posamezniki in koliko časa v svojem življenju namenjamo stvarem in ljudem, ki nas veselijo in jih imamo radi? Kdo od tistih vrstnikov, ki so vam očitali, da niste uspešni, bi bil potem še uspešen po takih merilih? Vidite, kam merim?

Če pogledava šolski uspeh, kaj ta sploh pove o človeku? Razen tega, kako dober spomin, koncentracijo ali koliko vztrajnosti ima nekdo ter o nekaterih drugih miselnih sposobnostih? Šolske ocene namreč govorijo izključno o naših kognitivnih sposobnostih in absolutno ničesar o vaši osebnosti: o iskricah v očeh, ki se vam zasvetijo, ko počnete tisto, kar vas veseli, o vaši empatiji, o vaši sposobnosti samorefleksije, vaših globokih razmislekih, željah, niti ciljih za prihodnost …

Kar vam želim povedati, je, da ste veliko več od vaših miselnih sposobnosti, od vaših ocen, od katerih koli uspehov …  In da je bolj kot to, ali vas drugi doživljajo za uspešne ali neuspešne, in od tega, da bi se vi trudili zasledovati njihova merila uspešnosti, ustreznosti, lepote, pomembno, da vi zasledujete izključno svoje interese, želje, cilje, skratka stvari, ki vas veselijo in zaradi katerih se vam zasvetijo iskrice v očeh.

Ste se kdaj spraševali, kaj je tisto, kar vas veseli? Obstajajo kakšni hobiji, interesi, nekaj, kar vam prinese nasmeh na obraz? Je to kakšna športna aktivnost, morda ples, risanje, sprehodi, šivanje, borilne veščine, igranje inštrumentov? Prepričana sem, da imate vsaj kakšen interes, ki bi ga bilo vredno malo bolj podrobno raziskati s tem, da se udeležite kakšne aktivnosti.

Ko boste počeli tisto aktivnost, ki vam bo zares všeč, boste začutili v sebi občutek sreče in zadovoljstva, ki bo sčasoma postalo merilo za vaše življenje: da boste stremeli k aktivnostim, ljudem in stvarem, ki vas bodo navdajale s takimi, prijetnimi občutki, in se oddaljevali od tistih, ob katerih se ne boste počutili dobro! In ko se boste počutili dobro, bodo okoli vas želeli biti tudi drugi ljudje! In s tem prideva še do zunanjega videza.

Standarde, ki so postavljeni za lepoto pri nas, postavlja moda, fitnes, kozmetična, farmacevtska, prehrambna in še kakšna industrija, ki nam skozi medije kaže sliko o tem, kaj naj bi bilo lepo in kaj ne. Ti nas seveda spodbujajo k uporabi izdelkov, ki bi nam pomagali postati lepši, bolj vitki, bolj podobni tistim, ki so postavljeni za merilo, a to zdaj ni stvar debate. Pomembno pa je, da razumete, da ocenjujemo sebe in druge po tem, koliko ustrezamo tem merilom: na eni strani kot lepo vidimo tisto, kar je podobno tem merilom, in kot grdo vse, kar odstopa od tega.

Pri tem pa znamo biti tudi zelo zlobni: do sebe in drugih, ki ne ustrezajo merilom. A s takim načinom ocenjevanja zunanje “lepote” spregledamo bistvo: da se lepota ne skriva v tem, kako smo videti na zunaj, ampak v naši notranjosti. Še tako na zunaj “lep” človek nam namreč hitro ne bo več všeč, če bo njegova vsebina plehka, pokvarjena, nemoralna, arogantna …

Na drugi strani nam bo v trenutku všeč nekdo, ki bo zadovoljen sam s sabo, ki bo sprejemal vse svoje lastnosti, tako dobre kot slabe, in ki bo počel stvari, ki ga bodo veselile. Taki ljudje so pravi magnet za druge, saj izžarevajo posebno energijo. Ocenjevanje po zunanjosti je torej tako kot ocenjevanje uspešnosti na podlagi doseženih rezultatov zelo površinsko in zato omejeno dejanje, saj ne zajame tistega, kar je bistvo posameznika, ki se znajde na ocenjevalnem odru. To pa vam razlagam zato, ker je pomembno, da uvidite, da ni nič narobe z vami, ampak z vašimi “ocenjevalci”, saj ti nimajo pojma, kaj bi morali gledati, in zato pred seboj ne vidijo bistva: dekleta, ki je mnogo več od tistega, kar vidijo oni.

Zato si za vas želim, da bi začeli videti sebe skozi pravo ocenjevalno merilo: skozi oči, ki vidijo vaše bistvo, vaše kvalitete, vaše sposobnosti in vašo pravo lepoto. Ker jih zagotovo imate. Ker jih ima prav vsak od nas. Včasih je vse, kar moramo storiti, da bi to zagledali, da pozornost iz vsega, kar mislimo, da je negativno na nas, usmerimo na vse, kar je pozitivnega. In ja, to je na začetku velik izziv. A nekje je treba začeti in začnete lahko tako, da si omislite čudovit zvezek in začnete vanj vpisovati vse, kar mislite, da je na vas dobro.

Ko boste enkrat lahko videli celotno sliko, torej tudi z vašimi pozitivnimi lastnostmi, boste začeli zaupati vase in posledično čutiti večjo trdnost. Takrat se boste lahko požvižgali na tuje pripombe, saj boste vedeli, da ste veliko več od tega, kar o vas govorijo drugi! Da te točke pa boste lažje in hitreje prišli, če si poiščete pomoč sočutnega, sprejemajočega in podpornega psihoterapevta, ki bo vaše kakovosti prepoznal ter vam pomagal, da jih zagledate tudi vi.

Držim pesti in navijam za vas!

Na vprašanja bralcev odgovarjam v sklopu portala zadovoljna.si. To vprašanje in odgovor sta bila objavljena na omenjenem portalu, zapis lahko preberete tudi na tej povezavi. Svoja vprašanja pa lahko oddate na tej povezavi.

The post ‘9 let sem poslušala, da sem grda, iz mene so se norčevali … Zato sem se začela pretvarjati, da sem druga oseba.’ appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Pozdravljena,

vaša situacija, kot se zdi, ni lahka. A na srečo ne nerešljiva. Vendar pa zahteva predvsem resen vpogled vase in realen pogled na situacijo.

Pravite, da vas partner maltretira (fizično in psihično), da vas žali, ponižuje in nadzira … To seveda nikakor ni sprejemljivo in morda v katerem delu (sploh ko govorimo o fizičnem nasilju) zahteva celo prijavo policiji.

Očitno gre za moža, ki ima izredno slabo samopodobo in poskuša s kritiziranjem in kontroliranjem vas vzdrževati sebe v dobri podobi. To razberem iz vašega opisa, v katerem se zdi, da vaš partner redko govori o sebi in o tem, kaj od vas potrebuje (npr. da bi želel več časa preživeti z vami) in namesto tega obtožuje vas za svoje nezadovoljene želje in potrebe (z očitki, da ste preveč v službi, preveč časa preživite z drugimi …).

A ker ne želim delati prehitrih zaključkov o vašem partnerju ali vaši situaciji, saj imam na podlagi vašega zapisa premalo podatkov o tem, kaj natančno se dogaja v vajinem odnosu (in tudi o tem, o kakšnem nasilju v vašem odnosu govoriva), se na tem mestu ne bom opredeljevala glede vedenja vašega moža ali tega, kaj od zapisanega je glede na veljavni zakon morda celo kaznivo dejanje. Temveč se bom v tem odgovoru raje osredotočilana tisto, kar je v vaši moči, da spremenite, in sicer, na vas.

A bi vas, preden začnem s pisanjem opozorila, da imam pri svojih odgovorih v mislih splošno nenasilen partnerski odnos in partnerja, s katerim je možen vsaj neke vrste dialog in ki ne posega po nasilju, kadar se počuti nemočnega.

V primeru, da to ni vaša situacija in da v vašem primeru govoriva o resnično fizično nasilnem in agresivnem partnerju, ki ima težave s kontroliranjem svoje jeze in tudi izražanjem sebe, pa vam svetujem, da čim prej poiščete strokovno pomoč in si s tem zagotovite potrebno podporo pri premagovanju vaše situacije. Nasveti, ki bodo sledili, bi brez strokovne podpore namreč lahko pripomogli k poslabšanju situacije (kar bi lahko postalo ogrožujoče za vaše zdravje in življenje).

V vsakem primeru pa vam vezano na to, kar pišete, postavljam pomembno vprašanje, o katerem vas prosim, da zelo dobro razmislite: “Kaj počnete v takem odnosu in s takim partnerjem?”

Trenutno ste namreč v odnosu s človekom, ki vas več kot očitno ne spoštuje: vas ponižuje, obsoja, nadzira, vam ne zaupa, se nad vami izživlja, celo fizično, kot pravite …

Kolikor vse to pove o njem, namreč to pove nekaj tudi o vas. Predvsem o tem, da pri vas obstaja odsotnost spoštovanja do sebe.

Če bi se namreč spoštovali, svojemu partnerju nikoli ne bi dopustili, da tako ravna z vami! Nasprotno, že pri prvih poskusih nespoštljivega obnašanja bi ga zaustavili in mu povedali, da vam to, kar počne ali govori, ni všeč ter bi od njega zahtevali, da s tem nemudoma preneha.

Celo več, v primeru, da bi vaš partner kljub vašim jasno postavljenim mejam s tovrstnim vedenjem še vedno nadaljeval, bi verjetno že zdavnaj zapustili ta odnos in morda bili danes v drugačnem, bolj spoštljivem odnosu, z drugim partnerjem.

A dejstvo, da ste še vedno v tem zakonu, kaže na to, da vas nekaj še vedno drži v njem. Naj bodo to lepi trenutki, ki jih morda še vedno imata, otroci, strah, navajenost ali kaj tretjega, v vajinem odnosu je, poleg moževega obnašanja, del problema tudi vaše nepostavljanje zase in nespoštovanje sebe.

Tega seveda ne pišem zato, da bi na vas prelagala odgovornost za njegovo nespoštljivo vedenje, saj je le-to v vsakem primeru nesprejemljivo, temveč zato, ker je za vas nujno spoznanje, da imate v tem odnosu tudi sami svoj del. Ko boste prevzeli odgovornost za to, kar počnete oz. česar ne počnete v tem odnosu, boste v svoje roke nazaj vzeli tudi moč, ki jo imate za spremembe, pa ste jo do sedaj predajali v roke svojemu možu.

Gre namreč za to, da se sami na moževo nesprejemljivo vedenje ne odzovete z jasnim stališčem, da tega ne boste več dopuščali. Namesto tega čakate nanj, da se bo nehal vesti nespoštljivo. S tem mislite, da mu dajete nove in nove priložnosti, da se spremeni, v resnici pa mu samo dajete nove in nove priložnosti, da je do vas žaljiv in nespoštljiv.

Šele ko boste dojeli, da ste vi tisti, ki mu dopuščate, da z vami ravna grdo, boste lahko spremenili svoje odzive nanj, in sicer tako, da boste na njegovo ravnanje odreagirali z odločnim NE.

Dobra novica ob tem pa je, da boste, ko boste postavili svojo mejo, posredno vplivali tudi na spremembo njegovega vedenja, saj na star način ta odnos preprosto ne bo več mogoč.

A za ta korak boste morali najprej okrepiti svojo samopodobo, saj boste le tako zares verjeli, da si zaslužite, da z vami ljudje ravnajo spoštljivo in boste sploh upali jasno povedati, kaj želite in česa ne.

Na tej točki je za vas zato izredno pomembno, da svojo pozornost s partnerja in njegovih dejanj obrnete nase: na svoje želje, potrebe in prostor, kjer bi morale biti vaše meje.

To pomeni, da si namesto razmišljanja o tem, kako nezaslišano je njegovo vedenje in kaj vam je spet naredil slabega, postavite vprašaje, ali vam je to, kar v danem trenutku počne, všeč ali ne, in na to odreagirate.

Če je vaš odgovor ne, je naslednji nujni korak ta, da to z njim tudi jasno skomunicirate in mu odločno poveste, da je njegovo trenutno vedenje za vas nesprejemljivo in da želite, da ga spremeni.

Seveda se bosta o tem morala pogovarjati in morala se bosta naučiti bolj učinkovito komunicirati. Predvsem na način, da govorita o sebi, ne drug o drugem. Pri vzpostavljanju bolj učinkovite in spoštljive komunikacije vama seveda lahko veliko pomaga partnerski terapevt.

V vsakem primeru pa boste morali v tem procesu neizogibno pobrskati tudi po svoji preteklosti in odkriti, od kod izvirajo vaše težave s postavljanjem zase.

Nekaj, kar se je dogajalo v vašem življenju, vas je namreč pripeljalo do prepričanja, da vaša čustva, želje in potrebe niso pomembne in da niste vredni spoštovanja. Zato je za vas izredno pomembno, da to dogajanje iz preteklosti osvetlite in ga tudi predelate, saj boste v nasprotnem primeru težko postavila svoja čustva, želje in potrebe pred čustva, želje in potreb drugih, kar je ključno za razrešitev vaše trenutne težave.

Pri tem bi bilo za vas zelo dragoceno, če bi se vključili v psihoterapevtski proces, saj bi s pomočjo terapevta lažje poiskali tiste pomembne odnose in dogodke tekom vašega odraščanja, ki so pripomogli k vašim trenutnim prepričanjem, in jih tudi uspešno predelali ter pustili za sabo.

Veliko pa lahko v tej situaciji naredite zase tudi sami, in sicer tako (in se bo slišalo zelo enostavno, pa v resnici ni tako), da začnete biti čim pogosteje pozorni na svoje občutke in počutje. To lahko storite tako, da čim pogosteje tekom dneva pozornost prenesete na svoje počutje s preprostimi vprašanji, kot so: MI JE TO VŠEČ? ČESA SI ŽELIM? KAJ BI POČELA? KAJ BI JEDLA?? KAKO SE TA TRENUTEK POČUTIM?  …

Z odgovori na ta in podobna vprašanja boste bolje spoznali sebe, kar vam bo pomagalo oblikovati zdravo samopodobo in življenje, ki bo bolj po naši meri.

Hkrati pa boste zaradi občutka, da imate v vsaki situaciji izbiro: ravnati v skladu s sabo in svojim počutjem ali v nasprotju z njim, pridobili tudi občutek večje nadzora nad svojim življenjem in počutjem, s čimer bo prišel tudi občutek večje notranje trdnosti.

S tem boste razvijali tako samospoštovanje kot tudi osebno moč. In ko boste stali na takih, trdnih temeljih, si ne boste nikoli več dopustili, da bi kdorkoli z vami ravnal nespoštljivo.

In takrat vas bodo začeli spoštovati tudi drugi.

The post Obupana bralka: Ne dovoli, da imam prijatelje, govori, da nisem dobra žena, mati … appeared first on PsiHara by Tina Korošec.