S šolskimi ocenami se pri svojem delu posredno srečujem iz dveh zelo različnih zornih kotov. Prvi je ta, da srečujem otroke, ki imajo težave z učenjem, slabimi ocenami in posledično težave v šoli in tudi doma. Na drugi strani pa odrasle, ki so v otroštvu bili boje s starši in učitelji glede ocen ali pa glede svojih prostočasnih aktivnosti, ki so bile na račun šole oz. starševskih prepričanj o tem, kaj bi otroka moralo zanimati, pogosto omejene ali ukinjene. Za ta dva pogleda na isti problem sem iskreno hvaležna, saj zelo nazorno preslikata boje o šolskih ocenah in pričakovanjih staršev do otrok iz otroštva v odraslo dobo in pokažeta, kakšne so lahko posledice nekritičnega razmišljanja o tem, kaj ocene pravzaprav pomenijo.
ZAKAJ SLAB UČNI USPEH VZNEMIRJA UČITELJE IN STARŠE?
Odgovor na to vprašanje je, da so razlogi zelo različni. Nekateri starši verjamejo, da je učni uspeh pokazatelj otrokovih sposobnosti in da njihov otrok zmore več kot kažejo njegove ocene, druge je strah, kaj si bodo o njih, njihovem otroku in celo družini mislili drugi, spet tretje vznemirja dejstvo, da si bo otrok zaradi slabih ocen omejil nabor možnosti za izbiro nadaljnjega izobraževanja in s tem zapečatil svojo prihodnost.
Učitelji na drugi strani imajo prav tako svoje razloge in motive, da spodbujajo učence k boljšemu uspehu. Nekateri menijo, da je otrok sposoben dosegati višje rezultate in se zato ne zadovoljijo z nizkimi ocenami, drugi nizke ocene otrok doživljajo kot osebni poraz in se sprašujejo, kaj so sami naredili narobe, da so učenci tako neuspešni, spet tretji želijo visoke ocene zaradi dobre statistike itd.
Slabe ocene vsekakor niso sprejete z odprtimi rokami in verjetno si vsak učitelj in predvsem starš želi, da bi bili njihovi otroci kar se da uspešni v šoli, saj bi to za njih pomenilo večji nabor poklicnih možnosti v prihodnje.
Vendar se ob tem le redki vprašajo, kaj pravzaprav ocene sploh pomenijo. Kaj ocenjujejo? In kaj povejo o otroku, ki je ocenjen? Je ocena sama sebi namen in ali je pravično, da ocene določajo, kdo od otrok se bo lahko vpisal na katero šolo?
ZAKAJ SISTEM ŠOLSKEGA OCENJEVANJA NI POŠTEN?
Namen šolskih ocen je, da se na standardiziran in pravičen način preveri in oceni znanje učencev, vrstnikov, ki so ga pridobili med učnim procesom. Na drugi strani pa ocenjevanje hkrati omogoča tudi primerjavo med posameznimi učenci ter kasneje služi funkciji selekcioniranja za nadaljnje šolanje.
Verjetno drži, da lahko do neke mere preverjaš in ocenjuješ določeno znanje s sistemom ocenjevanja, kot ga poznamo. Vendar sama menim, da je obstoječ sistem nepošten. Zakaj?
Spomnim se slike, ki sem jo zasledila na spletu in na kateri so bili žirafa, opica, slon, noj in glede na moj slab spomin verjetno še kakšna druga žival. Za mizo je sedela komisija, ki je udeležencem testa razložila, da so pripravili standardiziran test, ki bo pravično ocenil njihovo sposobnost plezanja na drevo. Ko si pogledal živali, je bilo jasno, da je opica v ogromni prednosti in da nekatere živali niti v sanjah ne bodo prišle na drevo.
In tudi z otroki je tako. Vsak otrok je nekoliko drugačen in sistem šolskega učenja nekaterim ustreza bolj, drugim manj. Dejstvo je, da imamo ljudje različno razvite možganske centre, kar v praksi pomeni, da smo nekateri bolj, drugi manj motorično sposobni, imamo večjo ali manjšo kapaciteto pomnjenja, imamo ali nimamo umetniškega potenciala, sposobnost analitičnega razmišljanja, smo ali nismo močni na govornem področju, v pisnem izražanju, koncentraciji, zmožnosti dolgotrajnega sedenja za knjigami, branja itd.
Šolski sistem pa gre izrazito na roko tistim otrokom, ki imajo razvite točno določene sposobnosti, ki jih ocene (posredno) ocenjujejo.
In torej je za otroke, ki teh sposobnosti nimajo tako razvitih, ta sistem ocenjevanja nepošten, saj so že v osnovi v slabši izhodiščni poziciji in ne bodo mogli dosegati enakih rezultatov kot njihovi vrstniki oz. bodo za enake rezultate morali vložiti neprimerno več energije.
Posledica tega šolskega sistema pa je tudi ta, da so omenjeni otroci obsojeni tudi na manjšo in slabšo izbiro šol za nadaljnje šolanje, saj “popularne” šole sprejemajo učence z več točkami, kot jih je možno zbrati zgolj s prej omenjenimi sposobnostmi.
KO OCENE POSTANEJO PROBLEM
Dokler starši lahko razumejo koncept ocenjevanja kot zgolj merjenje določenih kakovosti, ki jih otrok ima ali nima, in razumejo, da če otrok nima dobrih ocen, to ne pove veliko o njem, ampak več o sistemu, ki ga meri, je vse v redu. Ker taki starši lahko otroka vidijo kot osebo, ki ima določene sposobnosti in kakovosti kljub slabemu učnemu uspehu in ga ne označuje kot slabega na podlagi nizkih ocen. Pri takem otroku je skrb, da bi bila prizadeta njegova samopodoba ali resno začrtana prihodnost z omejenim naborom možnosti, odveč. Saj starši svojega otroka lahko vidijo in spodbujajo tam, kjer ima močne točke in mu pomagajo graditi dobro samopodobo in samozavest. S tem pa kakovostne temelje za odraslo življenje.
Problem pa nastane, ko starši brez kritičnega razmisleka o tem, da ocene ocenjujejo samo določen vidik otrokovih sposobnosti in ne njega kot osebo, z otrokom stopijo v boj za izboljševanje ocen. S tem mnogi starši svojega otroka pogosto spregledajo kot osebo, kot človeka z mnogimi interesi in kakovostmi. S tem ne samo vplivajo na slabše počutje, ampak tudi spodkopavajo njegovo samopodobo in samozavest, saj se otrok lahko hitro začne identificirati s slabimi šolskimi uspehi in začne verjeti, da je samo to: zguba, ki se ne zna učiti in ni sposobna izboljšati ocen.
ČESA OCENE NE POVEJO?
Ocene seveda povejo nekaj o učencu, predvsem o njegovih učnih sposobnostih, zmožnosti koncentriranja in pomnjenja, povejo pa tudi nekaj o odnosu do stvari, ki jih je treba opraviti, o organiziranosti in mogoče delno tudi o redoljubnosti. Veliko povejo tudi o tem, katera možganska polovica je dejavna pri otroku … Vendar pa ne povejo vsega.
Ne povejo nič o trudu, ki ga je otrok vložil v to, da se je naučil snov za predmet, za katerega nima kapacitet ali tudi popolnoma nobenega zanimanja (in za katerega je dobil pozitivno oceno), ne povejo nič o tem, da se morda nekdo, ki ima naravno uho za učenje tujih jezikov, že dve leti sploh ni učil angleščine in na vsakem testu dobi petko.
Predvsem pa ne povejo nič o osebnosti vašega otroka. Ne povejo, kako je vaš otrok zanesljiv kot prijatelj, ne povejo, kako dober čut ima za soljudi, ne povejo o tem, da vsakič v trgovini pridrži vrata oz. da je rešil že tretjo muco iz ulice in da vsakič pobere smet na ulici, ko jo vidi in jo vrže v koš za smeti. Ne povejo o tem, da ga zanima mnogo stvari in vam nenehno postavlja zelo inteligentna vprašanja, na katera sami nimate odgovorov in niti nič o tem, da ima odlične motorične sposobnosti in lahko naredi stojo na surf deski v vodi.
Ne povejo pa tudi popolnoma nič o tistih iskricah v očeh, ko otrok govori o knjigi, ki jo je ravnokar prebral. O novi fotografski opremi, ki si jo bo kupil s svojimi prihranki, o potovanju v daljne kraje, ki mu je pomagalo razumeti, da to, kar pri nas pomeni reven, nekje pomeni biti bogat, o navdušenju nad golom, ki ga je dal na pomembni tekmi in o vseh svojih drugih interesih, ki jih otroci imajo in za katere jim bijejo mladi srčki in ki so, roko na srce, lahko njihova izredno uspešna poklicna pot nekoč v prihodnosti. Za razliko od odlične ocene, ki jim morda ne bo prinesla službe.
V IMENU OCEN UBIJAMO OTROŠKE SANJE
Teh otroških interesov pa ravno zaradi sistema šolskega ocenjevanja starši žal pogosto ne prepoznajo kot nekaj, kar je treba dodatno razvijati in spodbujati, temveč kot zelo moteče elemente na poti do njihove uspešne poklicne in življenjske poti, ki jih je treba omejiti ali celo izničiti, da se bo otrok posvetil ocenam. Ker dobre ocene o otroku povejo, da je priden in sposoben. In priden v našem sistemu žal še vedno pomeni uspešen. Vsak starš si zato želi imeti pridnega otroka.
V svoji terapevtski pisarni se srečujem z rezultati tovrstne vzgoje, in sicer z odraslimi otroki, ki so bili prisiljeni hoditi po poti dobrih ocen (za vsako ceno) in starševskih pričakovanj glede otrokovih interesov, pri čemer so jim starši pogosto omejevali prostočasne aktivnosti na račun šole. Danes so ti odrasli otroci v dolgočasnih službah, ki niso po njihovi meri, kjer trpijo in se sprašujejo, ali obstaja kje kaj bolj primernega za njih, saj pravzaprav sploh ne vejo, kaj bi jih v resnici veselilo, ker je bila njihova iskrica že davno tega pogašena v imenu doseganja boljšega šolskega rezultata.
A OBSTAJAJO TUDI TAKI STARŠI, KI VIDIJO
Vendar na srečo obstajajo tudi taki starši, ki vidijo preko ocen. Ki vidijo iskrice v očeh svojega otroka in ki mu povejo, da vidijo, kaj ga zanima. Da je seveda šola pomembna, ampak ne tako zelo pomembna, da bi mu vzeli, kar ga res veseli v življenju. Ki ga spodbujajo, da se nauči za tako oceno, ki jo lahko doseže in se mogoče malenkost bolj potrudi, da se bo lahko vpisal v šolo, ki ga bo res zanimala.
In, ki mu hkrati pustijo, da ves preostanek svojega prostega časa lahko porabi za tiste interese, ki ga zares veselijo in ki bodo podprli njega, njegove interese in njegove sanje ter še okrepile lesketanje v očeh, ki se zgodi, ko počne te stvari!
In nekateri učenci z resnimi težavami v šoli, ki sem jih sama spremljala v procesu odraščanja, so danes zahvaljujoč tem staršem in drugim, ki so jih lahko videli: uspešni programerji, piloti, športniki, kreativni fotografi, plesalci … Ki za svojo službo opravljajo svoj hobi in v tem neizmerno uživajo.
Bodite tudi vi TAKŠNI STARŠI, ki vidijo!
