Intervju je bil objavljen na portalu www.dobrezgodbe.com. Preberete ga lahko na tej povezavi.
Družinsko terapevtko in psihoterapevtko Tino Korošec naši bralci poznate, saj je napisala že vrsto odmevnih člankov o družinskem življenju in vzgoji. Tinina želja je, da bi pomagala posameznikom zaživeti bolj polno življenje, zato je ob gledanju priljubljenih resničnostnih šovov o hujšanju prišla na idejo, da psihoterapijo poveže s treningom. Skupaj s še tremi strokovnjaki s področja športa in fizioterapije so zasnovali celostni program hujšanja (več o njem na www.psihara.si/hujsanje). Na vprašanje, zakaj diete preprosto ne delujejo, Tina Korošec odgovarja: »Odvečna teža je zgolj simptom globljih težav. Hujšanja se je treba lotiti celostno.«
Pravite, da hujšanje še zdaleč ni samo stvar treninga in štetja kalorij, pač pa potrebuje tudi psihoterapevtsko podporo. Kaj je bil povod za takšno razmišljanje?
Če sem iskrena, so bili povod resničnostni TV-šovi o drastični izgubi kilogramov in ljudje, ki se odločijo na malih zaslonih izgubiti svojo odvečno težo. O tej temi sem se pogovarjala tudi z znanci, s trenerjema in fizioterapevtko, in vsi smo se strinjali, da se hujšanja v teh oddajah večinoma lotevajo neprimerno, saj udeleženci včasih celo škodujejo svojemu zdravju.
Strinjali smo se, da tem programom manjka psihološki vidik. Brez psihološke obravnave se namreč po končanem hujšanju problem ponovi. Pogovor je nanesel tudi na to, kako podjetja in posamezniki izkoriščajo stisko ljudi ter jim obljubljajo hitre rešitve za težave, ki se jih na hitro ne da rešiti.
Če bi bilo hujšanje resnično samo enačba: manj prehrane in več gibanja, bi bilo hujšanje enostavno rešljiv problem in se o njem ne bi toliko pogovarjali. Pa ni. Razlog je v tem, da se za čezmerno telesno težo pogosto skrivajo psihološki dejavniki.
Po nekaj takih pogovorih smo ugotovili, da imamo skupaj vse potrebno znanje in tudi možnost, da oblikujemo drugačen, bolj celosten program hujšanja, ki ljudem ne bo obljubljal le hitrih rešitev in rezultatov, ampak dolgoročne spremembe.
Naš program je zato zasnovan tako, da poleg gibanja in prehrane pogleda tudi za psihološki zastor in težave z odvečno težo rešuje tam, kjer so se začele. Torej pri izvoru. Odvečna teža je zgolj simptom globljih težav. Ko rešimo te težave, teža izginja skupaj z razlogi zanje.
So telesne težave in simptomi dejansko posledica psiholoških težav?
Lahko, seveda. In vedno več je takih fizičnih težav, za katere tudi v zdravstvu rečejo, da so psihosomatskega izvora. Zdravje našega telesa je namreč v veliki meri odvisno od našega psihičnega počutja, ki pa je zelo povezano z našim ravnanjem s samim seboj, svojimi čustvi, reakcijami.
Če se ne zavedamo svojih čustev ali impulzov ali pa jih zgolj ignoriramo, to še ne pomeni, da jih ni, le spretno smo jih potlačili. Če se v nas nenehno nabirajo čustvene in druge psihične napetosti, sčasoma najdejo pot iz podzavestnega. Pogosto skozi fizično telo, če jim ne namenjamo pozornosti.
Zelo slikovit primer je recimo zadrževanje ogorčenja – če se ne izrazimo, ko bi bilo treba. Nam se sicer zdi, da je napetost izginila, in na dogodek pozabimo. A kasneje zbolimo za angino. Oba dogodka redkokdo poveže. Če pa pozorno pogledamo sosledje dogodkov, ugotovimo, da se je napetost le preobrazila v boleče grlo, kjer so se neizrečene besede ustavile.
»Zdravje našega telesa je v veliki meri odvisno od našega psihičnega počutja.«
Zanimivo je, kako na terapiji, ko besedam damo glas, grlo neha boleti, vročina izgine in problem je rešen takoj, ko se sprosti napetost. Takih simptomov, ki imajo psihološko ozadje, je veliko. In ko postanemo pozorni nanje, ugotovimo, da niso le še ena težava, ki jo je treba rešiti, ampak so dobrodošel smerokaz, ki nas usmerja k pravemu problemu v ozadju.
Če se vrnem k prekomerni telesni teži. Pogosto gre za znak, da se na psihološkem nivoju posameznika dogaja nekaj, kar potrebuje pozornost. Vodi k veliko bolj zgovorni zgodbi kot samo, da je nekdo pač preveč jedel ali se premalo gibal.
Kakšno vlogo ima v tej zgodbi psihoterapevtski pristop?
Namen je, da poiščemo, kaj je v ozadju. In pri tem se redko pogovarjamo o konkretni težavi, s katero je človek prišel na terapijo – torej o teži in hrani. Veliko več se pogovarjamo o vsakodnevnih težavah, o odnosih. Ker so tu pravi odgovori: v načinu, kako ljudje vstopajo v odnose, kako rešujejo težave, kako se soočajo s stresom, koliko si dopustijo biti to, kar so …
To, kako se hranijo, je pogosto samo odraz odnosa do sebe in do drugih. Namen terapije je, da poveže te neznanke in sestavi celotno zgodbo, ki je pripeljala do težav z odvečno težo.
Nato posežemo na tista področja, ki potrebujejo, kot jaz temu pravim, malo poliranja. Preoblikujemo jih, da bi človeku bolje služila in da težava – na primer boleče grlo ali prevelika telesna teža – ni več potrebna.
So razlogi za preveliko telesno težo res vedno psihološki in torej rešljivi s psihoterapijo?
Seveda vsi razlogi niso psihološki in verjetno se vseh težav z odvečno težo ne da rešiti s psihoterapijo. A tudi ko obstajajo genetski, bolezenski in drugi fizični razlogi za čezmerno težo, lahko psihoterapija pomaga, saj je morda nastanek primarne bolezni psihološke narave.
Če je tako, je pristop zelo podoben pristopu, ki ga imamo pri delu z odvečno težo: najprej se lotimo iskanja, nato odpravljanja razlogov za nastanek bolezni, in če smo uspešni, odvečna teža postopoma izgine, ko se ozdravi primarna bolezen.
V primerih, ko gre izključno za telesne razloge za bolezen, ki povzroča čezmerno telesno težo, je izgubljanje teže bolj problematično. Tak primer so lahko bolezni ščitnice ali težave z nadledvično žlezo. A na srečo je takih primerov, ko se ne da narediti nič, sorazmerno malo. In tudi v teh primerih ni greh poskusiti s psihoterapijo. Če že ne dosežemo želenega premika, lahko vplivamo vsaj na druge vidike življenja posameznika in na njegovo sprejemanje situacije. Če se človek zato vsaj malo bolje počuti v svoji koži, je vredno poskusiti.
Kateri so najpogostejši psihološki razlogi za debelost?
Najpogostejši razlogi so naslednji:
- Stres. Pri tem ne mislim samo stresa iz okolice, ampak tudi na tisti stres, ki si ga z visokimi pričakovanji, samokritiko ali svojim odnosom do ljudi in do okolice ustvarjamo sami.
- Neprimerno razviti mehanizmi soočanja s težavami. Ljudje, ki jim v otroštvu zaradi različnih razlogov ni uspelo zgraditi primernih mehanizmov soočanja s težavami, samopomiritve, samonagrajevanja …, lahko kot nadomestek uporabijo hrano.
- Travmatični dogodki (vsi tisti dogodki, ki so jih posamezniki občutili kot ogrožajoče za svojo varnost ali preživetje). Nepredelane travme se lahko »odložijo« v našo podzavest in svojo pot iz nje iščejo na različne načine, tudi skozi prenajedanje, ki lahko vodi v odvečne kilograme.
- Neugodne življenjske okoliščine. Nekateri ljudje so se v življenju morali zaščititi pred neugodnimi ljudmi ali razmerami in mnogi ta problem podzavestno rešijo tako, da se »skrijejo« za odvečno težo. Z njo se simbolično ogradijo od drugih in se »zaščitijo« pred napadi, neprimernim ravnanjem …
- Nizka samopodoba in posledično slab odnos do sebe. Prehranjevalne navade zelo slikovito prikažejo naš odnos do sebe in sveta. V številnih primerih lahko vidimo, da je odvečna teža odraz nesprejemanja sebe ali samozaničevanja. To se kaže tudi tako, da se ne prehranjujemo dovolj (tudi premalo hrane lahko redi) ali dovolj kakovostno, ali da vase mečemo vse, kar nam pride pod roke …
- Pomanjkanje bližnjih odnosov z drugimi. V nekaterih primerih je odvečna teža lahko tudi odraz občutka nepovezanosti z drugimi ljudmi. Ko človek nima občutka, da ga ima kdo iskreno rad, oziroma ko je njegova osamljenost tako velika, da v sebi čuti praznino, začne to praznino simbolično polniti s hrano.
In še bi lahko naštevala. A bi rada poudarila, da se za vsako odvečno težo skriva svoja zgodba. Zato je res pomembno, da vsakega človeka, ki se spopada z odvečno težo, pogledamo v kontekstu njegovega življenja. Šele tako lahko pridemo do res pravih razlogov za kopičenje odvečne teže. Ko se lotimo teh razlogov, se ponavadi vzpostavijo tudi bolj uravnotežene prehranjevalne navade, odvečna teža pa začne izginjati.
Ali tu tiči razlog, zakaj klasične diete ne delujejo?
Vsekakor. Kot sem že rekla, če bi bilo tako preprosto, bi bil recept za hujšanje za vse enak in bi tudi deloval. Manj bi jedli, več bi se gibali in problem bi bil rešen. Ker pa hrano »uporabljamo in zlorabljamo« za druge namene kot zgolj za preživetje, se zaplete že pri tem, ko začnemo jesti manj.
Če smo hrano uporabljali kot mehanizem za samopomiritev, nagrado, kontrolo nad svojim življenjem ali kakor koli že, bomo ob manjših obrokih kar naenkrat padli v stisko, saj ne bomo imeli drugih mehanizmov, s katerimi bi nadomestili hrano.
In v tem kontekstu hrane v terapiji ne obravnavamo nič drugače kot droge. Tudi pri mamilih je namreč tako: česar prej ne nadomestiš z novimi mehanizmi ravnanja, ne smeš kar tako ukiniti. V nasprotnem primeru človek poseže po drugih odvisnostih. Torej nismo ničesar rešili, le problem smo premestili na drugo področje.
»Hrane v terapiji ne obravnavamo nič drugače kot droge.«
Je izguba telesne teže le stranski produkt bolj urejenega življenja?
Točno tako. Namen celostnega pristopa k hujšanju je ta, da si človek uredi življenje na vseh področjih: da uredi svoje misli, odnose, prehranske navade in fizično zdravje, da dovolj pije, spi in počiva, da se izogiba stresu oziroma si ga ne ustvarja, pa tudi, da si uredi področje dela in vse, kar pomembno vpliva nanj.
Ko človek v svojem življenje vzpostavi tako ravnotežje, je srečnejši in bolj zadovoljen. Na to spremembo pa se odzove tudi telo. Pogosto tako, da izginejo različne telesne težave, kot so alergije, težave s kožo, bolezni in drugi zapleti, pa tudi odvečna teža.
V vašem celostnem programu hujšanja zato najprej poiščete razloge za preveliko telesno težo, kajne?
Res je. Najprej pogledamo vsakega posameznika, njegovo življenje, kako je odraščal in predvsem, kako funkcionira v svojem odraslem življenju. Zanima nas, kakšni so njegovi odnosi, kako se sooča s težavami …
V tem psihološkem delu programa gre za precej klasično geštalt izkustveno psihoterapijo, ki se vsakič znova izkaže za zelo učinkovito. In ponavadi se zelo hitro razkrijejo razlogi za kopičenje odvečne teže.
Nato delamo na tem, da težave odpravimo. Oziroma bolje rečeno, preoblikujemo jih. A to je zgolj en del programa. Drugi del sta še fizična aktivnost, planiranje uravnotežene prehrane in fizioterapevtsko spremljanje.
Je preostalo sploh potrebno, če človek reši svoje probleme na psihološkem nivoju?
Ja, seveda je. Zato gre za celosten pristop. Enako kot psihološka je namreč pomembna tudi ta druga, fizična dimenzija. Sta namreč zelo prepleteni in neprestano vplivata ena na drugo.
Če se telesno slabo počutimo, se bomo slabo počutili tudi psihološko. In obratno. Zato ljudje za dobro psihično počutje nujno potrebujemo gibanje, zdravo prehrano, zadostno količino tekočine in svež zrak, pa seveda dovolj spanja.
»Ljudje za dobro psihično počutje nujno potrebujemo gibanje, zdravo prehrano, zadostno količino tekočine, svež zrak in dovolj spanja.«
Naše telo je zelo prefinjen stroj in ljudje se premalo zavedamo, da z zdravim načinom življenja pravzaprav skrbimo za to čudovito napravo. Če ne vnesemo prave količine makro- in mikrohranil, se lahko poruši ravnovesje in nam zmanjka kakšen vitamin ali mineral, ki je odgovoren za določen kemični proces v telesu, kar se lahko odraža s slabšim delovanjem organov in posledično tudi na našem počutju.
S premalo gibanja se upočasnijo nekateri procesi v telesu, med drugim se lahko zmanjša tudi izločanje nekaterih hormonov, ki so spet ključni za naše dobro fizično in psihično počutje.
Zato je tako zelo pomembno, da uredimo svoje življenje na vseh področjih, saj s tem ustvarimo ravnotežje. In ko ustvarimo pravo ravnotežje, se posamezni deli našega življenja začnejo med seboj podpirati, namesto da bi se sabotirali.
Kako to mislite?
Najprej v omenjenem kontekstu, da fizični procesi v telesu podpirajo dobro počutje in obratno, da zaradi dobrega psihološkega počutja ni “potrebe” po fizičnih težavah.
Potem pa tudi, če imate urejena vsa področja svojega življenja – če torej delate na sebi, se zdravo in uravnoteženo prehranjujete, dovolj pijete in se redno gibate, skrbite, da niste izpostavljeni stresu, dovolj spite itd. – se boste, ko se bo ena od teh stvari zaradi zunanjih ali notranjih okoliščin za nekaj časa poslabšala, veliko hitreje spravili nazaj v ravnotežje.
To pomeni, da morda ne boste zboleli, ko boste določeno obdobje malo slabše jedli, saj boste vseeno dobro dovolj spali ter se gibali in bo telo v sorazmerno dobri formi.
Ali da se recimo ne boste zredili, ko boste doživeli daljše obdobje stresa, ker boste v tem času vseeno kakovostno jedli, pili dovolj vode in se veliko gibali. Druga urejena področja pomagajo nadomestiti eno podrto, dokler se ne postavi nazaj.
V TV-oddajah o hujšanju pogosto vidimo, da skupina posameznika pri hujšanju lahko podpira ali ovira. Kako pomembna je skupinska podpora?
Res je, skupina ima neverjetno moč. V skupini nastane prostor za izmenjevanje informacij, pa naj gre za nove recepte, ideje za dodatne aktivnosti, tudi za pogovor o občutkih, počutju ali težavah.
S tem odigra skupina vlogo podpornika, saj daje človeku vedeti, da ni edini s svojimi težavami in da tudi v novi, neznani situaciji ni sam. Že ta del ima zdravilno moč.
Najbolj terapevtski pa so odnosi med člani skupine in tudi med posameznikom in skupino. Tu namreč nastane ogromno osebnih izkušenj in občutkov, ki lahko pomenijo bližnjico do razrešitve lastnih težav – pogosto tistih, ki so krive za odvečno težo. V skupini – tudi naš program se izvaja v skupini, čeprav gre za individualni pristop – namreč pogosto zagledamo svoj odsev v ogledalu, ki nam ga nastavijo drugi udeleženci, in ta ogledala so zelo dragocena, če si upamo pogledati vanje.
Je za hujšanje potreben pogum?
Ja, dejansko je za take vrste hujšanja potreben pogum. Ker se moramo soočiti sami s seboj in ker je treba vložiti veliko truda. Ampak nagrada je velika.
Poleg izgube kilogramov, ki je cilj, je najlepša stvar občutek, da si v redu tak, kot si, in da zmoreš. Ta čudoviti občutek sprejemanja sebe in zaupanja vase, ki ga mnogi doživijo prvič v življenju, pride zaradi dejstva, da stojiš na res trdnih in zdravih temeljih, ki si jih zgradil sam, in se zaradi tega počutiš bolj opremljenega za soočanje z vsakodnevnimi izzivi. Še posebej lep občutek je, ko kilogrami odpadejo zaradi pravih razlogov, kar pomeni, da jih ne bo nazaj.
