Dejstvo je, da določene partnerske zveze propadejo, ker partnerji med seboj niso kompatibilni. In v takih primerih je pogosto zelo jasno, zakaj se stvari niso izšle. Partnerji v takih situacijah brez večjih težav sprejmejo odločitev, da preprosto niso bili za skupaj in da je čas za nov začetek, z novim partnerjem.
Vendar pa žal veliko odnosov razpade zaradi tega, ker partnerji poskušajo reševati težave na enak način, kot so jih ustvarili.
Poskušajo se pogovarjati o stvareh, za katere mislijo, da so pomembne. In pogosto imajo prav, vendar to počnejo na način, ki jih je v prvi vrsti pripeljal do nesporazumov. Ali pa se pogovarjajo o stvareh, ki niso ključne za razreševanje nastalih težav. In takrat, ko tema ni prava, žal, niti pravi način pogovora ne pomaga.
In takrat se, kljub temu, da so obstajali dobri začetni pogoji za kakovosten odnos, stvari začnejo odvijati v napačno smer.
NEUSPEŠNO REŠEVANJE TEŽAV VODI V ODDALJEVANJE
Stiska partnerjev se ob vsakem takem pogovoru poglablja in z vsakim prepirom se partnerja bolj in bolj oddaljujeta en od drugega. Po navadi do te mere, da se njuna povezanost in s tem odnos držita samo še na nitki naklonjenosti, ki je v nevarnosti, da se bo vsak čas pretrgala. Ali pa se je ta nit celo že pretrgala in sta sita ponavljajočih se prepirov, s tem pa žal tudi en drugega.
Po navadi so se pari do te točke poskušali pogovoriti že neštetokrat ter znova in znova naleteli na iste ovire ter ob tem dobili izkušnjo, da s tem partnerjem preprosto ne gre.
Ker izkušnje, da je možno tudi drugače, nimajo, ne verjamejo več, da so lahko še kdaj srečni skupaj in po mojem mnenju je prepogosto rezultat tega, žal, nepotreben razpad zveze.
PARTNERJI SE PO POMOČ POGOSTO OGLASIJO PREPOZNO
V takih primerih, priznam, mi je biti v vlogi terapevta težko, včasih celo boleče.
Pred sabo imaš dva človeka, ki zelo trpita. Po eni strani, ker si oba želita bližine in lepega odnosa en z drugim, a po drugi, ker sta zasičena z vsem balastom, ki se je nabral zaradi neuspešnega reševanja medosebnih težav, na tej točki pogosto ne verjameta več v možnost za skupno srečo.
In partnerska terapija se tu iz reševanja partnerskih težav prevesi v proces razhoda, čeprav kot terapevt vidiš še ogromno možnosti za ta odnos in se s tem, da je dokončno konec, včasih sprijazniš težje kot klienta, ki sta nad svojim odnosom že obupala.
Takrat si želiš, da bi klienta do tebe prišla vsaj kakšen mesec prej. Oz. takoj, ko sta ugotovila, da stvari ne gredo v pravo smer. Takrat, ko zanju še ni bilo prepozno …
NE ODLAŠAJTE Z ODLOČITVIJO ZA TERAPIJO
Sama zato pravim, da je pravi čas za odločitev za terapijo že takoj, ko partnerja začutita, da se pri njiju pojavlja nezadovoljstvo glede partnerskega odnosa in ko se jima začne dozdevati, da s pogovorom ne zmanjšujeta, ampak poglabljata prepad med sabo. Torej, preden z neuspešnim reševanjem težav toliko zaostrita situacijo med seboj, da bo razhod postal neizogiben.
Konec koncev pa si vedno lahko postavita vprašanje, kaj je lahko najslabši možni razplet njune zveze, če se na terapijo odpravita “prezgodaj”?
V najslabšem primeru bosta ostala brez nekaj evrov in z novo izkušnjo, ki pa bo prav gotovo na dolgi rok koristila partnerskemu odnosu v smeri večje medsebojne povezanosti.
To pa že ne more biti tako grozno, kajne? 🙂
JAZ BI, PA PARTNER NOČE …
Ko eden od partnerjev zazna potrebo po terapiji, je to po navadi najpogostejši stavek, ki ga slišim, ko se klienti obrnejo name po pomoč.
Ko me pobudnice in tudi pobudniki terapije kontaktirajo, mi namreč pogosto povejo, da partner noče niti slišati o terapiji in večina njih zato vztraja, da se želijo oglasiti sami, saj se jim zdi, da lahko tudi sami kaj naredijo za to zvezo.
Ker iz izkušnje vem, da je le redko kateri partner, ki ob prvem povabilu ne želi priti na terapijo, res odločen, da ne bo prišel, sem sama zelo vztrajna pri tem, da je res nujno, da prideta oba.
Včasih pomaga iskrena prošnja klienta partnerju, da bi mu to veliko pomenilo ali pa, da tisti, ki želi na terapijo, partnerju zagotovi, da bo le-ta na terapiji dobil priložnost, da predstavi svoj pogled na situacijo in da je namen terapije med drugim tudi ta, da ga bo sam lahko bolje razumel.
Skoraj vedno pa pomaga tudi podatek, da so po navadi ravno tisti, ki si v prvi vrsti ne želijo na terapijo, na koncu najbolj navdušeni nad razpletom le-te, saj se na terapiji vedno pogleda obe strani odnosa.
Kakorkoli že, vsekakor preverjeno obstajajo načini, da partner, ki na začetku ni preveč navdušen nad idejo terapije, vseeno ponovno razmisli in v večini primerov tudi pride na terapijo.
ZAKAJ TERAPEVTI VZTRAJAMO, DA NA PARTNERSKO TERAPIJO PRIDETA OBA?
Partner, ki pokliče za nasvet, pomoč ali usmeritev, ali se celo oglasi na terapiji sam in z namenom reševanja odnosa, ima vedno svoj pogled na partnersko situacijo, ki je pogosto zelo drugačen od pogleda partnerja, ki se po pomoč (še) ni oglasil.
Ljudje si svet razlagamo skozi svojo perspektivo, kar pomeni, da nam bo klient, ki je z nami navezal stik, probleme, ki jih zaznava v odnosu, predstavil iz svojega stališča. S čimer seveda ni nič narobe. Vendar je to samo njegov del zgodbe.
Delno lahko terapevt iz prejetih podatkov seveda sklepa, kaj se v odnosu med partnerjema v resnici dogaja, ampak pogosto šele ob srečanju drugega partnerja dobimo vpogled v drugi del zgodbe. S tem prepoznamo vzorec interakcije in lahko veliko bolj natančno ocenimo, na čem je v odnosu treba delati.
V praksi to lahko pomeni, da se na terapiji oglasi klient, ki pove, da ima zelo vzkipljivega partnerja in si želi, da se to spremeni. V tem stavku se terapevtu že vklopijo rdeče zastavice in lahko predvideva, da se v odnosu dogaja (tudi na strani klienta) nekaj, kar povzroča vzkipljivost pri drugem partnerju. Ampak šele, ko se nam bo na terapiji pridružil drugi partner in ko bo terapevt od klienta izvedel recimo, da ga prvi partner stalno opozarja na napake, kar ga spravlja ob živce in zaradi česar večkrat dnevno vzkipi, bo terapevt lahko začel izvajati partnersko terapijo.
Zato terapevti pogosto rečemo, da ima ključ za rešitev težave vedno tisti partner, ki ostaja doma oz., ki v terapevtskem procesu še ni aktiven, saj le-ta razpolaga z manjkajočimi informacijami, ki terapevtu ponudijo celotno sliko dogajanja v odnosu, vzorcih obnašanja in komunikacije in ki kasneje vodijo tudi do razrešitve problemov.
PARTNER, KI NI ŽELEL NA TERAPIJO, JE POGOSTO BOLJ NAVDUŠEN NAD TERAPIJO OD TISTEGA, KI JE TERAPIJO PREDLAGAL
Ko se partner (ki se v prvi vrsti ni želel oglasiti na terapiji) vendarle pojavi na terapevtskem srečanju, skoraj v večini primerov ugotovi, da je bil njegov prihod pametna poteza, saj spozna, da ni prišel na sojenje, ampak nekam, kjer bo (včasih celo prvič v življenju) dobil prostor, da se izrazi brez prekinjanja in obsojanja in je pri tem tudi slišan.
S tem se tistim, ki so bili “prisiljeni” v terapijo, po navadi odvali kamen od srca, saj se taki partnerji pred terapijo pogosto počutijo, da so obtoženi za vse težave v zvezi in da je vsa odgovornost za izboljšanje odnosa na njih.
Namen terapevta namreč ni, da bi obsojal ali s prstom kazal na katerega od partnerjev, temveč da bi partnerjema pomagal uvideti medosebne vzorce vedenja in komunikacije ter jima pomagal, da se vidita in slišita v svojih željah in potrebah ter predvsem, da prevzameta vsak svoj del odgovornosti za nastalo situacijo.
S tem se na terapiji na novo vzpostavi ravnovesje med partnerjema, v katerem ima po novem vsak od partnerjev svoj del odgovornosti za nastalo situacijo in od tu pride tudi zadovoljstvo, ki ga občuti tisti partner, ki na terapijo v prvi vrsti ni želel priti.
ZA DOBRO, A TUDI ZA SLABO PARTNERSTVO STA VEDNO POTREBNA DVA
Ideja tistega, ki v prvi vrsti želi na terapijo, je poleg tega, da želi spremembo v odnosu (kar je vedno zelo kakovosten motiv za terapijo), pogosto tudi ta, da je problem za težave, s katerimi se v odnosu srečujeta s partnerjem, tisti partner, ki na terapijo ne želi priti.
Kar pa skoraj nikoli ne drži. Partnerske težave namreč, razen v redkih izjemah, nastanejo zaradi dinamike med obema partnerjema, torej s polovično odgovornostjo vsakega oziroma vsak v odnos vedno prispeva svojo polovico!
Tudi če vse kaže na to, da je npr. eden od partnerjev vedno pobudnik konfliktov, ima v tem, da do konflikta pride, vedno svoj del odgovornosti tudi drugi partner.
Primer te trditve je lahko nasilno ali agresivno vedenje partnerja. Zaradi nasilja se bo pogosto tisti, ki je žrtev nasilja, oglasil po pomoč. A, ko bomo pogledali globlje v partnersko dinamiko, bomo morda ugotovili, da je pravzaprav tisti, ki je prišel po pomoč, zelo izrazito neodziven na svojega partnerja. Ga presliši, ne odgovarja na vprašanja itd. To drugega partnerja zaradi občutka prezrtosti in neslišanosti, ki se mu poraja ob tem, pripelje do take stiske, da se začne najprej pritoževati in razburjati, ko pa še vedno ne dobi odziva, se njegova jeza včasih stopnjuje do nasilja. Za to seveda ni opravičila in to na terapijah tudi vedno poudarjamo. Vendar šele, ko je vzorec jasen, lahko vsak partner prevzame svoj del odgovornosti (prvi, da se začne odzivati na svojega partnerja, drugi pa, da se s partnerjem pogovori o svojih občutkih nemoči in jeze, kadar ga prvi ignorira).
Zato na terapiji terapevti ne gledamo, kdo je česa kriv, ampak predvsem, kaj natančno se med partnerjema dogaja. Kdo reče ali naredi kaj, kako drugi na to odreagira, kaj se zgodi ali kaj bi se moralo zgoditi, pa se ne zgodi itd. Iz tega lahko ocenimo, kaj je treba storiti oz. na čem mora kateri od partnerjev delati, da bi lahko skupaj izplavala iz začaranega kroga konfliktov oz. težav, zaradi katerih sta se v prvi vrsti oglasila na terapiji.
ZAKAJ JE DOGAJANJE V PARTNERSKEM ODNOSU LAHKO TAKO BOLEČE?
Potrebno se je zavedati, da je vez med partnerjema enako pomembna kot vez, ki smo jo kot otroci imeli z mamo in od katere je bilo odvisno naše preživetje.
Sicer drži, da vez s partnerjem ni ključna za naše preživetje (za razliko od tiste z mamo v otroštvu), vendar je od nje v veliki meri odvisno naše občutenje zadovoljstva in sreče, s tem pa torej tudi kakovost našega odraslega življenja.
In ravno zaradi pomembnosti naše vezi s partnerjem se ob partnerskih konfliktih, zavrnitvah, neharmoničnih odnosih idr. pojavijo tako močna in boleča čustva, zaradi katerih se nam včasih zdi, da bomo od bolečine kar umrli.
In kadar se počutimo tako, seveda ne moremo enako kakovostno funkcionirati v vsakodnevnem življenju, na svojem delovnem mestu, v odnosu z drugimi, kot kadar se počutimo povezani, ljubljeni, videni …
ZA KAKOVOSTNO PARTNERSTVO MORAMO DELATI
Imeti intimen, pristen in ljubeč partnerski odnos na dolgi rok ni samoumevno. Da zgradimo odnos, ki bo naš varni pristan in v katerem bomo lahko poiskali zatočišče, sprejemanje in razumevanje, ko nam stvari v življenju ne bodo šle po planu … Je delo … Delo na sebi, delo na odnosu!
Saj, ko se odpremo za ljubezen in bližino, se hkrati odpremo tudi za možnost, da bomo prizadeti. In bomo. Neizogibno. Ker, kjer je bližina, je tudi bolečina.
In od nas je odvisno, kaj bomo s temi bolečinami naredili. Ali jih bomo izkoristili kot koristen vir informacij o sebi in našem odnosu s partnerjem ter hkrati kot podlago za delo na sebi in partnerskem odnosu.
Ali jim bomo dopustili, da tlakujejo pot, ki vodi v oddaljevanje od partnerja in na dolgi rok v razpad naše zveze?
Odločitev je vaša.
