Nekega dne je človek v svojem domu opazil bubo. Ker je bral o tem, je vedel, da se bo iz nje razvil metulj, zato jo je začel opazovati.
Čez nekaj časa je opazil, da se je na bubi pojavila majhna odprtina. In skozi njo se je začel kobacati metulj.
Človek je sedel in gledal kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino. Potem je metulj obstal. Zdelo se je da ne more naprej.
Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo.
Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda, imel je krhko telo in mehka krila. In ni in ni začel leteti.
Človek je še naprej opazoval metulja, pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla, povečala in razširila ter, da bo metulj poletel. A nič se ni zgodilo!
Metulj je tako vse svoje življenje preživel plazeč se okoli s šibkim telesom in nerazvitimi krili. Nikoli ni poletel.
Človek nikoli ni razumel zakaj, kljub njegovi velikodušni pomoči, metulj ni nikoli poletel. Ni razumel, da je napor, ki bi ga moral metulj prestati, medtem ko se je prebijal iz bube, namenjen temu, da bi iz telesa metulja stekla kri v krila. Samo tako bi bi bil pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube. Ker mu je ta napor človek odvzel, ga je prikrajšal za izkušnjo, razvoj telesa in letenje.
NAUK ZGODBE: ni vsaka pomoč, pomoč. Včasih s svojimi dobrimi nameni, odvzamemo nekomu izkušnjo, ki bi bila zanj zelo dragocena, včasih celo nujna.
