Tina Korošec

Tina Korošec, univ. dipl. soc. ped.

Geštalt izkustvena družinska terapevtka in Geštalt izkustvena družinska psihoterapevtka.

Z vsem, kar sem se naučila in čemur sem sledila v življenju, lahko pomagam ljudem na poti do bolj celostnega, polnega in izpolnjenega življenja.

In ravno to je najlepši del mojega dela. Da s tem, ko sem to, kar sem in počnem, kar počnem že celo svoje življenje: se razvijam, izobražujem, berem in raziskujem, lahko doprinesem ne samo k bolj kakovostnemu lastnemu življenju, ampak tudi k bolj izpolnjenemu življenju svojih klientov. In zato moje delo zame ni delo, ampak darilo. Spremljati ljudi na poti k spremembam, jih opazovati, kako rastejo, se razvijajo in na koncu zasijejo v svojih pravih barvah, je namreč res čudovit občutek.

Napisati nekaj o sebi z namenom, da bi se čim bolje predstavila, mi je zares težko. Sama v opise namreč ne verjamem, ker o osebi povejo premalo oz. zgolj tisto, kar je v ospredju v določenem trenutku. Ljudje pa smo veliko več kot to. Zato ne maram opisov, ne maram oznak, ne maram diagnoz …

Sem pristaš osebnega spoznavanja, saj sem prepričana, da je človek v vsakem odnosu nekoliko drugačen, saj ga vsak trenutek sooblikujejo odnosi z drugimi in tudi, da je človek veliko več od svojega opisa.

Ker pa si vseeno želim, da bi ljudje, ki se šele odločajo za sodelovanje z mano, dobili vsaj približen občutek o meni in mojem pogledu na svet, bi o sebi povedala naslednje.

Skozi izkušnje, ki mi jih je dalo moje življenje, sem se naučila, da je življenje stalno spreminjajoča se krivulja, sestavljena iz vzponov in padcev in da vsakemu padcu vedno in neizogibno sledi vzpon. Da sem se to naučila, sem se seveda najprej morala neštetokrat znajti na dnu, se pobrati in štartati nazaj proti vrhu.

V mojem življenju je bilo mnogo lepih, ampak tudi precej bolečih izkušenj, ki so me zaznamovale. In ravno iz najbolj bolečih izkušenj sem se največ naučila – predvsem zaupati vase in v to, da bo na koncu vedno vse v redu, ne glede na to, kako črno izgleda zadeva na začetku.

Celo življenje sem sledila poti osebnega razvoja, saj verjamem, da imamo ljudje neizmeren potencial, ki ga moramo uresničiti, da bi bili lahko zares srečni, in ta pot me je vodila tudi do poklica, ki ga danes z največjim veseljem opravljam.

O sebi bi rekla, da sem zelo zahtevna, do sebe in tudi do svojih klientov. Ker verjamem, da zmorem in ker verjamem, da zmorejo tudi oni. Pri tem imam zelo jasno izdelan pogled o tem, da je pri delu na sebi treba razvijati vse vidike svojega življenja. Ne samo uma. Ker preveč razvit um nam škodi. Že tako smo preveč v glavi.

Od vseh izkušenj me je na to pot drugačnega, bolj celostnega razmišljanja o človeku postavila poškodba in neuspešna operacija kolena, ki me je, na do takrat pretežno športni poti, prva zares ustavila in prisilila, da v svojem življenju začnem poslušati in upoštevati tudi svoje telo. Temu dolgotrajnemu in čustveno napornemu okrevanju je sledilo spoznanje, da ima telo svojo modrost in sposobnost samozdravljenja, ki smo jo (vsaj večina) nekje po poti pozabili. In ko sem se s pomočjo odlične fizioterapevtke naučila poslušati svoje telo in mu dati prostor za zdravljenje, se je ne samo moje počutje, temveč celotno življenje začelo odvijati popolnoma drugače.

Med tem okrevanjem sem se naučila, da nam telo neprestano sporoča, kaj se dogaja z nami. Danes to spoznanje uporabljam tako za “zdravljenje” sebe kot tudi svojih klientov. Fizične simptome zato vedno pogledam v kontekstu trenutnega življenjskega dogajanja posameznika, kar skoraj vedno pripelje do dodatnih informacij o tem, kaj je treba storiti, da se bo težava lahko umaknila.

Sicer pa verjamem, da smo na svetu zato, da uživamo in da si prav vsak med nami zasluži lepo življenje. K takšnemu pogledu na življenje je vsekakor pripomogla huda prometna nesreča, ki sem jo doživela pred leti in v kateri me je, kot se včasih pošalim, malo povohala smrt. Ko si namreč soočen s takimi “mejnimi” dogodki, se zaveš svoje in tuje minljivosti in dejstva, da imaš samo eno življenje in da je skrajni čas, da ga začneš zares živeti, preden ga bo konec.

Zato sem v svojem življenju in pri delu s klienti še posebej pozorna na to, kaj je možno v življenju posameznika še izboljšati, da bi to bilo res lepo in izpolnjeno.

Zelo zelo pa me je zaznamoval tudi odnos z mojim čudovitim partnerjem. Kot vsi pari sva se na začetku zbližala zaradi nasprotnih lastnosti, ki so nama bile nadvse simpatične in privlačne, a se nato tudi kar lep del najine dolgoletne zveze pregovarjala, borila in prepirala z namenom, da bi en drugega spremenila ravno v teh lastnostih. In nekaj se je vsekakor spremenilo. Predvsem najino zavedanje, da ljudi ne moremo spreminjati … Da spreminjamo lahko samo sebe, kar pa (zanimivo) vodi v spremembe ljudi okoli nas. In potem sva se spremenila. Skupaj zrasla. Kar seveda ne pomeni, da nimava več konfliktov. Temveč, da so ti drugačni. Predvsem bolj konstruktivni.

Veliko spoznanje pa je bilo zame v odnosih z drugimi tudi to, da so ravno tisti ljudje, ki so najbolj drugačni od nas in ki nas po navadi najbolj “živcirajo”, naše največje darilo, saj se od njih lahko največ naučimo o sebi. Oni nam namreč nastavijo ogledalo, da se lahko vidimo skozi tuje oči. In ob tem dobimo čudovito priložnost za rast, saj lahko zagledamo svoje lastnosti, ki jih sicer morda ne bi nikoli videli.

Danes, ko se ozrem nazaj, ugotavljam, da me je življenje peljalo čez ravno prave ovinke in ovire do poti, na kateri sem sedaj in na kateri lahko sedaj ravno s temi svojimi izkušnjami in spoznanji, ki sem jih na tej poti nabrala, pomagam svojim klientom na poti do njihovih novih spoznanj in osebnega napredka!

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in v študiju sem neizmerno uživala. Fakulteta mi je dala veliko, predvsem širši pogled na svet, nase in na ostale ljudi, pa tudi bogate teoretične in praktične izkušnje za delo z ljudmi, ki sem jih dobila z izvajanjem različnih vsebin v sklopu študija: interaktivne delavnice za otroke, praksa v stanovanjski skupini, vodenje svetovalnih pogovorov z brezposelnimi, izvajanje kreativnih delavnic za mladostnike v vzgojnih domovih in šolah, opravljanje prakse na centru za socialno delo itd.

Po zaključenem izobraževanju sem se počutila dobro teoretično in praktično opremljeno in bila zelo motivirana za nekaj velikega, zato sem sprejela izziv in ponujeno priložnost ter se lotila velikega zalogaja, vodenja družinske neprofitne organizacije za razvoj in promocijo športa, ki je bila v finančni, kadrovski in vsebinski krizi.

Svoje delo v vlogi izvršne direktorice sem opravljala 8 let ter po svojih najboljših močeh vodila tim dvajsetih ljudi, ob tem pa pridobila neprecenljive izkušnje na področju vodenja ljudi, projektov, organizacije dela in dogodkov, marketinga, trženja, kriznega menedžmenta, delovnega prava pa tudi producentskih del in uredniškega dela za potrebo izvedbe TV oddaje. Ob vsem tem sem ugotovila, da gresta znanje iz področja psihologije in drugih humanističnih ved, ki sem ga pridobila na fakulteti, ter poslovni svet zelo lepo z roko v roki.

Na splošno je bilo to zame zelo poučno, lepo, a hkrati tudi izredno težko obdobje. Predvsem, ker sem stalno premikala svoje meje in iskala ravnotežje med sabo, mojo neskončno potrebo po razumevanju svojih podrejenih ter podpori le-teh pri njihovem razvoju, in poslovnim delom vodenja podjetja, ki je bilo v kriznih časih resnično stresno in je včasih žal šlo tudi na račun ljudi. Pogosto tudi na mojega.

Počasi sem ugotovila, da se moja potreba in želja po razvoju ljudi in vloga kriznega menedžerja izključujeta in da se sama vidim bolj na strani dela z ljudmi, kot v vodenju podjetja. Zato sem po sklopu nekaj srečnih naključij sledila svojemu srcu in se vključila v izobraževanje za geštalt izkustvenega družinskega terapevta in psihoterapevta, ki ga v Sloveniji izvaja Inštitut za družinsko terapijo v sodelovanju s Kemplerjevim inštitutom iz Nizozemske.

Da je bila ta odločitev pravilna, sem začutila že prvič, ko sem se usedla na terapevtski stol. V vlogi terapevta so se namreč združile vse moje življenjske izkušnje, osebnostne karakteristike, prepričanja, način življenja in pridobljena znanja, s tem pa je prav vse dobilo svoj pomen. Ugotovila sem, da z vsem, kar sem se naučila in čemur sem sledila v življenju, lahko pomagam ljudem na poti do bolj celostnega, polnega in živega življenja. In ravno to je najlepši del mojega dela.

IZOBRAZBA:
2014–2018 – Kemplerjev inštitut Nizozemska – izobraževanje za geštalt izkustvenega družinskega terapevta in psihoterapevta
2008 – Freie Universität Berlin, smer vzgojne vede
2005 – 2010 – Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, smer socialna pedagogika
2000 – 2004 – Ekonomska gimnazija Kranj

DODATNA USPOSABLJANJA IN IZOBRAŽEVANJA:

2018 (29.11.) – Mednarodni simpozij “Vpliv zgodnjih travmatičnih izkušenj na fizično in duševno zdravje ter funkcioniranje v odraslosti” (Metka Kuhar, Tomislav Kuljiš, Elisabeth Schneider Kaiser, Anica Mikuš Kos)
2018 – (4.6.) – Uvod v delavnico Disciplina avtentičnega gibanja (Irmgard Halstrup)
2017 – (23. 10.) – Dialoški pristop pri delu z osebami z različnimi odvisnostmi (Kevin McCann)
2017 – (16.–18. 6.) – Delavnica Navezanost, intimnost in spolnost (Jan Van Dusschoten in Jacqueline Verharen)
2016 – (2.12.,3.12.) – Supervizijska delavnica (Kevin McCann)
2016 – (25.,26.8.) – Delavnica Delo s telesom (Jan Van Dusschoten in Jacqueline Verharen)
2016 – (13.-15.5.) – Delavnica Fenomenologija besa: agresija in jeza (Peter Philippson)
2014 do danes – redno opravljanje supervizijskih srečanj pri supervizorki Marici Žerjav (geštalt izkustveni družinski terapevtki, psihoterapevtki in supervizorki)
2014 do danes – redno obiskovanje osebnih terapij pri geštalt izkustvenem družinskem terapevtu in psihoterapevtu Radovanu Radetiču

ČLANSTVA:
Sem članica slovenske krovne zveze za geštalt terapijo (SLOGES)  ter v procesu izpolnjevanja pogojev za pridobitev članstev v naslednjih zvezah in združenjih:
EAGT (evropska zveza za geštalt terapijo),
SKZP (slovenska krovna zveza za psihoterapijo),
EAP (evropska zveza za psihoterapijo),

certifikat
PsiHara diploma
PsiHara diploma
PsiHara diploma

Moje področje dela so že od nekdaj odnosi. Naj bo to odnos do sebe ali odnosi z drugimi.

In ker se odnosi odvijajo povsod, kjer so prisotni ljudje, lahko s svojim znanjem pomagam posameznikom ali skupinam na različnih področjih, ki sem jih na svoji osebni, izobraževalni ali poklicni poti posvojila za svoje.

Na vseh področjih je moj princip dela podoben. Težave gledam v kontekstu, v katerem nastanejo in za njih ne iščem rešitev, temveč posameznikom pomagam ozavestiti razloge, zakaj do težav prihaja oz. pomagam prepoznati lastne vzorce in načine, s katerimi se soočajo z življenjskimi situacijami in kaj gre pri njihovem načinu ravnanja narobe, da jih pripeljejo do težav. Ter jih seveda naučim novih, bolj zdravih mehanizmov soočanja s situacijami, da bi se v prihodnje izognili nastanku simptomov (težav). Na ta način se lahko ljudje kasneje v življenju sami in brez moje pomoči soočajo z življenjskimi izzivi, kar naj bi bil namen vsake terapije!

Področja dela, na katerih se počutim domače, so:

– osebno področje: z izobrazbo, ki sem jo pridobila na pedagoški fakulteti (smer socialna pedagogika) ter dodatnim izobraževanjem za družinskega terapevta in psihoterapevta (po sistemu geštalt izkustvene terapije), lahko pomagam posameznikom pri različnih težavah, s katerimi se srečujejo v svojem življenju. Naj bo to odnos do sebe, slabo počutje, prekomerna teža, depresija, anksioznost, nespečnost, občutki krivde, osamljenosti, nezadovoljstvo z izbiro službene poti, ponavljajoče se težave z zdravjem, različni zdravstveni simptomi, soočanje z neplodnostjo, ločitvami, travmatičnimi izkušnjami, osebnostne motnje, razne odvisnosti, posttravmatski stresni sindrom, težave v odnosih z družinskimi člani, partnerjem, otroki, priprave na novega družinskega člana ali velike življenjske spremembe, težave pri pomembnih odločitvah, soočanje s smrtjo ali boleznijo svojcev ali druge težave.

– poslovno okolje: s svojimi izkušnjami pri vodenju neprofitnega zavoda in z raznovrstnim delom, ki sem ga v sklopu tega izvajala, ter sodelovanj z različnimi podjetji, sem pridobila neprecenljive izkušnje in spoznanja v poslovnem okolju. Zato lahko s samozavestjo trdim, da s kombinacijo psihoterapevtskega znanja in poslovnega znanja, ki sem ga pridobila, lahko pomagam podjetjem pri premagovanju kadrovskih težav, vendar tudi pri postavitvi bolj učinkovitih procesov dela, ki so po navadi tudi vir težav na področju odnosov v podjetjih. Pomagam lahko pri različnih težavah: komunikacija, slabo počutje zaposlenih ali nadrejenih na delovnem mestu, nesoglasja ali konflikti med zaposlenimi, pri razvoju kadrov, podpori vodilnim pri vodenju tima. Pri tem vedno v zakup vzamem tudi splošno in delovno klimo podjetja, skladanje vizije, namenov in ciljev nadrejenih in zaposlenih, racionalnost delovnih procesov, skratka tudi ostale, poslovne vidike organizacije, s katero sodelujem.

– področje šolstva: kot socialna pedagoginja imam glede šolskega (in tudi vrtčevskega) sistema jasno vizijo – menim, da bi šola morala biti prostor, ki otrokom ponudi optimalne možnosti za razvoj njihovih potencialov.  Da bi to lahko v celoti storila, bi se moral spremeniti sistem šolanja, vendar pa obstaja mnogo možnosti tudi znotraj obstoječega sistema. Predvsem v sodelovanju med samimi šolskimi delavci (šola je organizacija kot vsaka druga in zato so pomembni medosebni odnosi tudi med zaposlenimi v šoli, kot tudi usklajenost ciljev, vizije in celostni pristop pri delu z mladimi), med šolo in starši (to sta dve instituciji, ki imata na razvoj otrok največji vpliv in vendar med njima skorajda ni sodelovanja kar se tiče vzgojnih procesov) in med šolo in otroci (otroci v šoli preživijo ogromno časa in tam se zgodijo različne vzgojne situacije, ki so lahko izredno terapevtske, če se obravnavajo v tukaj in zdaj). Sama lahko s svojim znanjem in vizijo ponudim različne vrste podpore in pomoči tako učiteljem v teh “terapevtskih” situacijah, družinam v odnosu do šole, pa tudi šolam v odnosih do družin in predvsem vodstvu šole pri usklajevanju tima, ki bi delal tako v korist organizacije, otrok, družin ter seveda v interesu lastnega osebnega in profesionalnega razvoja. Poleg dela s posamezniki in timi pa z veseljem pripravljam delavnice, ki se nanašajo na vse omenjene teme.

– področje športa: s športom se ukvarjam od svoje rane mladosti, s tekmovalnim športom pa sem se ukvarjala 10 let. Kasneje sem vodila neprofitni zavod za razvoj in promocijo športa, ki je izvajal projekte na področju Slovenije in Evrope, ter bila urednica oddaje o športu mladih. Šport je del mojega vsakodnevnega življenja tudi danes. V življenju sem si šport tako ogledala iz zelo različnih perspektiv in bi lahko rekla, da imam razumevanje za vse športne teme: skozi lastno izkušnjo občutkov v tekmovalnem in rekreativnem športu, srečanje z velikimi poškodbami in soočanje s posledicami le-teh (zaključkek športne kariere), razumevanje odnosov med športnikom in trenerjem ter preostalo ekipo, delovanje športnih organizacij, kot tudi za širše dogajanje na športnem področju. S svojim znanjem in izkušnjami zato lahko pomagam na področju športa tako: športnikom pri izzivih, pritiskih, ki jih prinaša športna kariera, sprejemanju odločitev na športni poti, pri soočanju s poškodbami, zaključevanjem kariere, kot tudi pri odnosih v športnem timu, podpori trenerjem pri delu s športniki, odnosih med športnimi organizacijami in športniki, v odnosnih vidikih delovanja športnih organizacij (kadrovsko delo). Posebno jasno stališče pa imam tudi pri delu z mlajšimi generacijami športnikov (mlajše selekcije), za katere verjamem, da zahtevajo bolj pedagoški kot “športni” pristop in z veseljem sem s svojim znanjem na razpolago pri delu tako s klubi, ki delujejo na tem področju, kot s starši mlajših selekcij itd.

– področje zdravstva: skozi svoje lastne izkušnje zdravljenja bolezni in poškodb ter izobraževanja za psihoterapevta sem prišla do spoznanja, da imajo fizični simptomi pogosto vzroke v naših miselnih, čustvenih ali energetskih procesih. Zato pri svojem delu dajem velik pomen fizičnim težavam klientov, ki se v drugih obravnavah pogosto spregledajo. Pogoste bolniške, prehladi, ponavljajoče se bolečine, predvsem npr. boleče grlo, sklepi, so lahko direkten odraz našega ravnanja s težavami in za psihoterapevta vrata v svet podzavesti, ki nam, ko enkrat vstopimo, pokažejo, kaj vse se za simptomi skriva in kje so možnosti za izboljšave. Zato pri svojem delu z veseljem sodelujem z zdravniki, fizioterapevti, psihiatri, psihologi, psihoterapevti in tudi drugimi terapevti (alternativna medicina), ki so odprti za tovrstna razmišljanja in v svojih ordinacijah prepoznajo simptome, ki bi bili vredni ogleda še z drugega, nefizičnega vidika. Hkrati pa lahko ponudim podporo tudi omenjenim strokovnjakom pri odnosnem delu s klienti, saj se pri svojem delu srečujejo z zelo različnimi ljudmi, kar je pogosto tudi za njih lahko izredno naporno.

Podrobnejši opis možnosti sodelovanja na posameznih področjih lahko najdete na spodnjih povezavah:

TERAPIJE   OSTALE STORITVE