Eden najpogostejših razlogov za večino naših težav v odraslem življenju je naša nezmožnost postaviti se zase in za svoja prepričanja ter ljudem odločno reči ne, kadar prestopijo naše meje.
Kadar tega ne naredimo, škodujemo sebi, svojemu osebnemu dostojanstvu, okrnemo svoje samospoštovanje in na dolgi rok tudi svojo samopodobo.
Drugim namreč s svojo pasivnostjo dajemo tiho dovoljenje, da z nami ravnajo na način, kakršnega si ne zaslužimo.
Tega se zavedamo skoraj vsi, ki smo se kdaj v svojem življenju vedli podredljivo. A kljub temu se mnogi ne moremo postaviti zase.
Zato si pogosto zastavljamo naslednja vprašanja: »Zakaj se, če vem, da mi moja pasivnost škodi, ne morem postaviti zase? Kako naj se postavim zase? Kako naj zdržim reakcije ljudi ali svoje občutke, ki bodo sledili? …«
Na ta vprašanja odgovarja Walter Riso v knjigi z naslovom Pravico imaš reči ne, ki je ravnokar izšla v slovenščini. Knjiga je dragoceno darilo vsem, ki se želijo naučiti socialne veščine postavljanja zase. In v nadaljevanju sledi nekaj pomembnih poudarkov iz besedila.
ZAKAJ SE NE MOREMO POSTAVITI ZASE?
Ljudje ob nepravičnem vedenju drugih oz. vedenju, ki gre na našo škodo, začutimo ogorčenje. In z njim tudi impulz, da želimo v zvezi s tem nekaj storiti. Torej želimo ravnati tako, da bi se vedenje posameznika spremenilo.
A, kot pravi Riso, se hkrati s tem impulzom vklopi tudi enako močna zavora, ki to akcijo preprečuje in nam govori: »Ustavi se, če ne … «
In odgovor na naše vprašanje: »Zakaj se ne moremo postaviti zase? « se skriva ravno v nadaljevanju te povedi.
Na drugi strani povedi se namreč, kot pravi avtor, nahaja cel seznam možnih strahov.
Sam jih za lažje razumevanje razvrsti v dve pomembni skupini:
– strahovi, ki izhajajo iz občutka dolžnosti (torej strahovi pred občutkom krivde oz. pred tem, da bi prizadeli druge) ter
– strahovi, ki izvirajo iz socialne tesnobe (torej strahovi pred negativnim mnenjem drugih oz. lastnim neustreznim vedenjem).
Te strahove smo razvili med odraščanjem in so tako močni, da se zavestno ustavimo, ko bi bilo prav, da bi odreagirali.
Riso našo nezmožnost za postavljanje zase torej pojasni takole: če prevlada občutek našega dostojanstva, bomo strah premagali, če prevlada strah, se bomo umaknili.
In, ker najpogosteje pustimo, da prevlada strah, se večinoma ne zmoremo postaviti zase.
KAJ MORAM RAZUMETI, DA SE BOM LAHKO POSTAVIL ZASE?
Ko razumemo vzroke za svojo blokado, torej, ko se soočimo s svojimi strahovi ter na drugi strani začnemo razumeti, da je vsakič, ko se ne odzovemo, okrnjeno naše dostojanstvo, je po navadi to dovolj, da se lahko končno odločimo in postavimo zase.
A, ko se enkrat odločimo, da je skrajni čas, da reagiramo, se po navadi srečamo z naslednjim vprašanjem: kako to storiti?
KAKO NAJ SE POSTAVIM ZASE?
Z asertivnim vedenjem, pravi avtor.
Vesti se asertivno, kot razloži, pomeni postaviti se za svoje pravice in izraziti občutke ter prepričanja na neposreden, pošten in ustrezen način, ki ne krši pravic drugega človeka.
Prav s tem, ko ne krši pravic drugega človeka, je to idealno psihološko orodje za postavljanje zase.
Asertivno vedenje se namreč, kot pojasni avtor, nahaja približno na sredini kontinuuma med podredljivim in nasilnim obnašanjem. Torej ni več podredljivo, niti ni nasilno. Ampak ravno prav spoštljivo in ravno prav “ostro”, da je sprejemljivo in opravičljivo.
In dobra novica je, kot še dodaja Riso, da je asertivnost socialna veščina, ki se je lahko naučimo in sčasoma postane samodejna. Tako, kot je bila pred tem samodejna naša podredljivost. Primer asertivnega vedenja je recimo, ko prijatelju jasno in direktno povemo, da nam ni všeč, kadar izpostavlja naše šibkosti pred drugimi prijatelji in od njega zahtevamo, da s tem preneha. Ali, ko tašči povemo, da nam ni všeč, da posega v našo zasebnost, s tem, ko preureja stvari po našem domu, kadar jo prosimo, da pazi naše otroke in od nje zahtevamo, da s tem preneha. In tudi, ko neznancu, ki se je pred nas vrinil v vrsto, povemo, da nam to ni všeč in zahtevamo, da se premakne.
A pogosto z asertivnim vedenjem, ko nam ga enkrat uspe izvesti, kljub temu, da razumemo, zakaj je bilo pomembno, da smo tako ravnali, pride občutek krivde.
KAKO ZMANJŠATI OBČUTEK KRIVDE, KI BO SLEDIL?
Avtor se posveti tudi temu vprašanju in bralcu razloži obstoj prilagodljive in neprilagodljive krivde.
Za prvo pravi, da gre za zmeren in konstruktiven občutek krivde, ki nastane, ko dejansko prekršimo etično ali moralno načelo. Gre za zdrav odziv na situacijo. To krivdo je možno zmanjšati z občutkom za druge, iskrenim obžalovanjem in s povračilom: se opravičimo, poravnamo škodo …
Za drugo pa, da gre za pretiran občutek krivde, ki izhaja iz strahu in vodi v kaznovanje sebe. Ta občutek krivde po navadi izvira iz načina vzgoje, ko so starši pretirano disciplinirali otroke s kaznovanjem ali pa so jim ob neprijetnih situacijah vzbujali občutke ekstremne odgovornosti (ti si kriv, da se je sestra poškodovala), še dodaja.
S tem nas avtor pripelje do smiselnega vpogleda vase in nas povabi, da naredimo revizijo naših občutkov krivde. So upravičeni ali so produkt naših preteklih slabih izkušenj med odraščanjem?
In hkrati ponudi tudi odgovor na to: pravi, da je občutek krivde upravičen samo takrat, ko nisi bil pravičen ali si s svojim vedenjem želel škodovati.
Zato je, v podporo asertivnemu vedenju in v pomoč pri zmanjševanju občutka krivde, sestavil seznam sedmih vprašanj, s katerimi lahko preverimo, ali je ravnanje, ki se ga nameravamo poslužiti, resnično asertivno in torej opravičeno občutka krivde:
– Bom s svojim vedenjem prekršil pravico drugega?
– Bom naredil škodo drugemu?
– Je moja motivacija pravična?
– Je moj namen škodovati drugemu?
– Sem s svojim vedenjem impulziven ali neracionalen?
– Sem preudaril svoje vedenje pred ravnanjem?
– Ali moje dejanje resnično škodi človeku ali se samo ne more odpovedati privilegiju ali sprejeti zavrnitve?
V knjigi ta vprašanja tudi podrobno osvetli s primeri iz svoje prakse, da si bralec lažje predstavlja, kaj je in kaj ni asertivno vedenje.
NE PRIČAKUJTE NAVDUŠENJA!
A avtor ostaja realen: ko končno zberemo pogum in se postavimo zase, še posebej, če smo nekaj časa trpeli in upali, da bo druga oseba doumela, da je prestopila naše meje, ne moremo pričakovati, da bodo ljudje našo potezo odobravali in nam ploskali! Pričakujemo lahko ravno nasprotno.
Zato predlaga, da čim prej sprejmemo dejstvo, da naši poskusi postavljanja zase ne bodo pospremljeni z nasmehi in navdušenjem.
In nas opozori, da asertivnost ima svojo, predvsem družbeno ceno: število ljudi v našem življenju se bo neizogibno zmanjšalo.
ZAKAJ TVEGATI?
Ker je nagrada, ki jo dobite, če v svojem življenju ravnate asertivno, neprecenljiva!
Naučite se namreč, da reči ne drugim, pomeni reči ja sebi.
S takim načinom vedenja vajeti za svoje življenje prevzamemo v svoje roke in se iz pasivnega opazovalca, ki se mu stvari »dogajajo«, spremenimo v aktivnega udeleženca, ki spoštuje sebe in to spoštovanje zahteva tudi od drugih.
Avtor meni, da je tveganje vredno predvsem zato, ker asertivno vedenje utrjuje ljubezen do sebe in ohranja ter dviguje lastno dostojanstvo. Saj, kadar se vedemo asertivno, pravi, da poskrbimo za zaščito svojih interesov, potreb in vrednot. S tem utrjujemo svoje prepričanje, da si zaslužimo le najboljše!
In to je najlepše darilo, ki si ga lahko damo v svojem življenju!
Knjiga, ki je vsekakor vredna branja, za vse, ki se v svojem življenju srečujete s problemom reči NE ali se kako drugače postaviti zase!
