Ta članek je bil objavljen na portalu dobrezgodbe.com in si ga lahko preberete tudi na tej povezavi.
Starši so odgovorni, da poskrbijo za svojega otroka. Najprej morajo seveda poskrbeti za malčkovo varnost ter njegove telesne in čustvene potrebe, nato pa tudi za njegov čustveni razvoj. To pomeni, da otroku pomagajo razviti čim več čustvenih, komunikacijskih socialnih in drugih kompetenc, pomembnih za samostojno odraslo življenje.
Temu pravimo starševska odgovornost. In ta odgovornost se konča v trenutku, ko otrok dokonča šolanje in je sposoben za samostojno življenje. Od takrat naprej se odnos med starši in otrokom ohranja zaradi drugih razlogov, ne zaradi starševske skrbi za otroka.
Pot do samostojnosti tlakovana že v otroštvu
Na poti do samostojnosti se lahko zalomi na več koncih – najpogosteje tam, kjer starši svojo odgovornost jemljejo tako resno, da jo razširijo tudi na prevzemanje odgovornosti za dejanja svojih otrok.
Pogosto so rezultat take vzgoje uporni najstniki, ki se s starši borijo za svoj prostor, pridni otroci, katerih ravnanje je podzavestno vedno podrejeno željam staršev, ali otroci, ki se sprijaznijo s situacijo in dejstvom, da jim pač ni treba, ter ostanejo doma še dolgo po tem, ko si drugi vrstniki že ustvarijo svoje kariere in/ali družine. Skupno vsem je, da svojo dragoceno energijo, ki bi jo lahko usmerili v samouresničitev, porabljajo za upiranje ali prilagajanje staršem.
Ko takšni otroci odrastejo, se starši pogosto čudijo, zakaj njihov sin ne govori z njimi, zakaj pri 30 letih še vedno živi doma in zakaj ne kaže nobene želje po tem, da bi zapustil dom. Razmišljajo, zakaj jih hči kliče ob vsaki težavi, če pa je že dovolj stara, da bi stvari lahko reševala sama. Pogosto pa ne vidijo, da so k tem težavam tudi sami prispevali svoj delež.
Začne se, ko starši skrbijo za dojenčka, ki sam še ne more poskrbeti zase. Ta skrb se nadaljuje tudi, ko otrok že veliko stvari zmore sam, a mu tega ne dopustijo. Ker so prepričani, da še ne zna ali ne zmore prav oziroma da je še premajhen:
- ga preoblačijo,
- mu umivajo zobe,
- pospravljajo igrače,
- mu ne dovolijo, da bi sodeloval pri družinskih opravilih.
- Prav tako posegajo v konflikte, ki jih ima s sorojenci ali prijatelji,
- rešujejo njegove šolske naloge,
- se z njimi učijo ali
- zanj pripravljajo načrt o tem, kdaj in koliko se mora učiti.
Pogosto se konča tako, da otrok preprosto sprejme sporočilo, da ne zmore, in zato svojo odgovornost v celoti preda staršem. Starši pa se, ko otrok postane najstnik, ironično, sprašujejo, kdaj bo ta otrok začel prevzemati skrb zase in zakaj je tako neodgovoren.
Zakaj starši to počnejo?
Skupno vsem staršem, ki prevzemajo odgovornost namesto otroka in mu ne pustijo ravnati po svoje, je, da se po najboljših močeh trudijo preprečiti situacije, ki bi se za otroka lahko slabo končale.
To so najpogostejši motivi staršev za tovrstna vpletanja.
- Starši so praktični, saj želijo privarčevati čas. Zato rečejo: »Bo hitreje, če naredim sam!«
- Otroku želijo olajšati stisko. Zato rečejo: »Nočem, da trpi.«
- Izogibajo se lastnim ali otrokovim »slabim« občutkom. »Če pospravim jaz, ne bo imel izpada.« Ali: »Ne prenesem, da je jezen name.«
- Pretirano skrbijo za varnost in zdravje otroka. »Padel boš.«, »Nevarno je.«, »Zbolel boš.«
- Skrbijo za otrokovo prihodnost. »Moraš se učiti, da se boš lahko vpisal na pravo šolo.«, »Mislim, da moraš na drugo šolo, ker ta ti ne bo prinesla dobrih poklicnih možnosti.«, »Ta fant ni dober zate.«
- Ne zaupajo v otroka in njegove sposobnosti. »Daj sem, ti bom pomagal.«, »Ne plezaj tja, ker boš padel.«, »Se bom jaz zmenil zate, da ne boš česa narobe rekel.«
- Strah jih je, kaj bodo rekli drugi. »Le kaj pa bo sosed mislil, če boš šel tak ven! Obleci sive hlače!«
S tovrstnimi posegi starši otroku odvzamejo veliko več, kot mu prihranijo (bolečino, napačno odločitev, slabo družbo …). Vzamejo mu namreč tudi priložnost, da bi razvil čustveno zrelost, kvalitetne mehanizme za spoprijemanje z ovirami ter zdravo samopodobo in samozavest.
Slabe izkušnje so neprecenljive
Čeprav je staršem zelo težko sprejeti dejstvo, da bo otrok na neki točki moral trpeti, je res, da otroci za svoj zdrav razvoj nujno potrebujejo prav slabe izkušnje. Starši se morajo zato čim prej sprijazniti z dejstvom, da bo otrok v otroštvu doživljal tudi bolečino. Njihova naloga ni, da mu poskušajo te občutke vzeti, ampak da mu jih pomagajo predelati.
Prav spoznanja, ki jih otrok pridobi s »slabimi« izkušnjami, so najdragocenejša, saj mu pomagajo oblikovati občutek zaupanja vase in prinašajo spoznanje: »Zmorem!« Prav to pa je temelj za gradnjo dobre samopodobe in visoke stopnje samozavesti.
Obenem neprijetne situacije otroku pomagajo razviti večjo čustveno zrelost. Svoje čustvene odzive namreč lahko preizkuša v različnih situacijah, ko so izrazi jeze, žalosti ali nemoči v obliki cepetanja, kričanja in kujanja še sprejemljivi za njegovo starost. Če teh občutij ne izrazi v otroštvu, se lahko zgodi, da bo pri štiridesetih v službi ali doma na ves glas vpil na druge, ker ne bo zmogel nadzirati svoje frustracije.
Otrok, ki se bo vsega omenjenega naučil v otroštvu, bo vedel, da napačna odločitev ni nič katastrofalnega, tako kot ne napačna ocena ali če ne naredi stvari na »pravi način«. Ker bo te situacije že dodobra preizkusil, bo zaupal vase, da jih zmore rešiti sam. Otrok bo s takim zavedanjem lahko prevzel polno odgovornost za svoje počutje in življenje, kar je verjetno končni cilj vseh staršev.
Naučite otroka, da zmore, in mu stojte ob strani
To, da spodbujate otroka k samostojnosti, ne pomeni, da vas otrok ne bo potreboval. Ravno nasprotno. Da se bo otrok lahko zdravo razvijal, bo naprej potreboval varen objem, kamor se bo lahko vračal – po moč in po pomoč, če ju bo potreboval. Pa tudi po spodbudo.
Zato potrebuje zrele starše, ki bodo ob otroku, ko se bo znašel v težki življenjski preizkušnji, znali premagati svoje strahove in slabe občutke ter tudi svojo potrebo po vpletanju v otrokove težave. Predvsem potrebuje starše, ki mu bodo znali biti na voljo, ko jih bo potreboval.
Otrok potrebuje starše, ki mu bodo znali biti na voljo, ko jih bo potreboval.
To pomeni, da bodo otroku zaupali, da zmore, in ga bodo pri njegovih poskusih spodbujali, ne da bi ga poskušali omejevati ali mu lajšati stiske. Hkrati mu bodo ponudili tudi podporo, če bi se mu zalomilo. Takrat ga ne bodo zasmehovali z besedami: »Saj smo ti rekli!«, pač pa ga bodo pomirili, potolažili in ga opogumili za nove poskuse. Rekli mu bodo: »Vem, da si se ustrašil. In vem, da te boli. Ko boš pripravljen, lahko poskusiš še enkrat, če želiš. Mogoče tokrat z malo nižje stopnice.«
Otrok takih staršev bo vedel, da mu bodo starši vedno na razpolago, ko jih bo potreboval, in si bo zato upal iti dlje od tistih otrok, ki te podpore nimajo. S tem bo pridobil tudi več dragocenih izkušenj za odraslo življenje.
Preveč ali prekmalu ni dobro
A vseeno previdno! Odgovornosti, ki jih starši prepuščajo ali predajajo otroku, in situacije, v katere se ne vmešavajo, ker ocenijo, da jih bo otrok zmogel predelati sam, morajo biti vedno ravno prav težke.
Otrok se mora vedno malce potruditi za njihovo razrešitev, hkrati pa ne smejo biti pretežke, torej takšne, da jih otrok ne bi zmogel rešiti, saj bi mu lahko vzele pogum za poznejše poskuse. V prezahtevnih situacijah in ob prevelikih obremenitvah lahko otrok doživi tudi travmatično izkušnjo, ki prav gotovo ne bo imela dobrih učinkov.
Zato imejte v glavi, da otrok za zdrav razvoj poleg priložnosti za učenje potrebuje tudi občutek, da lahko naloženo tudi razreši. V nasprotnem primeru mu lahko tisto, kar je zanj preveč ali prekmalu, tudi škoduje. Zato je zelo pomembna prava mera vsega. In še eno dejstvo: v določenih situacijah je udeležba staršev nujna.
Kako vedeti, koliko je prav
Da so lahko starši otroku na voljo na »pravi« način, v pravi meri in v pravem trenutku, morajo nenehno preverjati svoje občutke v odnosu do otrokovega ravnanja in med seboj razločevati:
- otrokovo početje, ki jim ni všeč, ker ni v skladu z njihovimi vrednotami,
- otrokovo početje, ki morda vznemiri njihove občutke, a ne škodi otroku in je morda lahko lepa učna priložnost, in
- otrokovo početje, s katerim otrok resnično ogroža sebe (ali druge), svoje zdravje ali celo življenje.
To v praksi pomeni, da otroku puščate svobodo povsod tam, kjer z opravljanjem obveznosti, samostojnim reševanjem situacije ali svojimi dejanji ne more škoditi svojemu zdravju ali razvoju oziroma zdravju ljudi okoli sebe. A samo dokler s svojim početjem ne prestopi vaše meje ali meje ljudi okoli sebe. Takrat imate vso pravico, da njegovemu početju rečete ne.
Hkrati ste dolžni, da odločno ustavite otroka, če mu grozi nevarnost; ko se na primer s kolesom pelje proti prometni cesti in obstaja velika verjetnost, da se ne bo ustavil, ko meče kamenja v druge otroke ali ko vztraja pri kratkih rokavih, čeprav vreme ni primerno.
Kako spodbujati otroka k samostojnosti
Starši ste torej tisti, ki postavljate meje, ki so nujne za otrokov zdrav razvoj. Ste pa tudi tisti, ki spodbujate otroka k samostojnosti, kar je najbolj dragoceno darilo na poti do odraslosti.
Pri urjenju samostojnosti lahko otroku pomagate na več načinov.
- Pustite ga, naj preizkusi svoje sposobnosti in poišče svoje omejitve. Otroci namreč preizkušajo nevarne situacije, ker se učijo, kje so njihove lastne meje. Zato ga ne ustavljajte, ko bo plezal na drevo ali skakal s stopnic, če ne bo večje nevarnosti, da bi se poškodoval. S takim početjem namreč otrok gradi zaupanje vase in v svoje sposobnosti.
- Pustite, naj opravi vse tisto, kar pri svoji starosti lahko postori sam, in ga pri delu spodbujajte. S tem bo razvil delovne navade in tudi občutek ponosa, ko bo stvar opravil.
- Na prošnje in želje, da mu pomagajte, se ne odzovite takoj. Najprej ga spodbudite, da skuša problem rešiti sam, vi pa ga usmerjajte z nasveti. Rešen problem bo zanj dragocena lekcija, ki ga bo navdala z občutkom ponosa in zavedanjem, da zmore.
- Spodbujajte ga, da se sam dogovarja z učitelji v šoli, s prijatelji za srečanje, s prodajalci v trgovini ali natakarji lokalu pa tudi v drugih situacijah, ko ima kakšno vprašanje – sam naj vpraša naslovnika, ne vi. Tako bo razvijal svoje organizacijske in komunikacijske sposobnosti ter socialne kompetence.
- Povprašajte ga po njegovem mnenju in željah, in če niso navzkriž z vašimi in družinskimi vrednotami, jih poskušajte uresničiti. Naj gre za želje glede hrane, preživljanja sobotnega popoldneva ali za počitnice. Otrok se bo tako naučil prepoznavati svoje potrebe in želje.
- Spodbujajte ga, naj sam organizira svoje šolske obveznosti, kot so priprava torbe, domače naloge in učenje. Če pri tem ne bo uspešen, mu lahko ponudite pomoč. A pri tem ne prevzemajte njegovih odgovornosti, zgolj pomagajte mu z nasveti in usmeritvami.
- Pooblastite ga za pomoč pri določenih družinskih in gospodinjskih opravilih. Otroci si že zelo zgodaj želijo sodelovati pri družinskih opravilih, a jim starši tega po navadi ne dovolijo, češ da so premajhni, pozneje pa za delo ne pokažejo več zanimanja. Zato otroka vključite, ko pokaže prvi interes, in mu dodelite primerne naloge.
- Pustite mu čim več časa za prosto igro, ki jo potrebuje za zdrav razvoj. Z njo preizkuša različne situacije in možnosti ravnanja in obnašanja, ki jih pozneje vgradi v svoje mehanizme ravnanja.
Skratka, spodbujajte otroka, da prevzame skrb za svoje obveznosti ter ga vključite v čim več skupnih aktivnosti, a mu dopustite tudi čas in prostor za prosto igro in nabiranje »neformalnih« izkušenj.
Vaša dediščina
Otrok bo s takšnim aktivnim sodelovanjem v svojem življenju razvil več kompetenc, kot si lahko predstavljate.
- Dobil bo sporočilo, da mu zaupate in da verjamete vanj. Zaradi tega bo razvil samozaupanje, s tem pa tudi dobro samopodobo in samozavest, saj bo njegovo vodilo: »Vreden sem, zaupam si, zmorem.«
- Naučil se bo razmišljati s svojo glavo in se odločati zase, saj bo dobil prostor, da stvari naredi po svoje in v svojem času.
- Naučil se bo prevzemati odgovornost za posledice svojih odločitev in dejanj. Vedel bo, da stvari namesto njega ne bodo naredili ali popravljali drugi.
- Naučil se bo razmisliti o svojih željah in jih izraziti, hkrati pa se jih bo naučil upoštevati. Naučil pa se bo tudi, da morda ne bo vedno uslišan, saj so v njegovem življenju tudi drugi, ampak, da je tudi to ok.
Rezultat: samostojen in odgovoren otrok
Tako boste svojega otroka vzgojili v odgovornega in samostojnega odraslega, ki bo čutil, da ima nadzor nad svojim življenjem, in ki bo vedel, da bo znal obvladati vsako situacijo.
In ker je prav občutek nadzora nad svojim lastnim življenjem eden glavnih virov sreče, ste lahko prepričani, da bo vaš otrok zrasel v srečnega odraslega. In kaj bi si starši lahko želeli lepšega, kot je srečen, samostojen in odgovoren človek.
