Članek je bil objavljen na portalu dobrezgodbe.com. Preberete ga lahko tudi na tej povezavi.
Ko postanemo starši, ljudje navadno »zavihamo rokave« in se lotimo vzgoje, ki v našem slovarju po navadi pomeni »obrusiti« otroka tako, da bo ubogal, se primerno vedel in se bo kasneje lahko vklopil v družbo.
Tako vzgajanje po navadi vključuje opozarjanje na pravilno obnašanje, kritiziranje nepravilnega vedenja, moraliziranje, hvaljenje, kaznovanje, nagrajevanje in tudi druge verbalne in neverbalne vzgojne prijeme. Vse seveda s ciljem, da bomo vzgojili pridnega, ubogljivega, prijaznega, ustrežljivega in uspešnega posameznika, na katerega bomo lahko ponosni in ki bo kar se da učinkovito deloval v tem svetu.
Vzgoja nikoli ne gre po načrtu
Pri vzgoji skoraj nikoli ne gre tako, kot si starši zamislimo pred prihodom otroka. Otroci namreč s starši pogosto ne sodelujejo (vsaj tako se zdi na prvi pogled), protestirajo, vpijejo, ne izpolnjujejo ukazov, se ne učijo, ne opravljajo svojih obveznosti, skratka, ne počnejo tistega, kar se od njih pričakuje.
Zato se starši med odraščanjem svojih otrok pogosto znajdejo v stiski in nekateri zatečejo tudi po nasvete in napotke k sorodnikom, prijateljem, celo strokovnjakom ali pa prebirajo članke, knjige in druge zapise o vzgoji. Skratka, iščejo učinkovite napotke, kako do zastavljenih vzgojnih ciljev, preden bo prepozno. A zaradi poplave različnih informacij in priporočil o vzgoji vedno znova ostanejo sami z vprašanjem: »Ali je prav to, kar počnem?«
Vzgajamo z odnosom in s tem, kar smo
Takšno vprašanje je še kako na mestu. Povsod namreč lahko zasledimo priporočila o tem, kaj naj bi v vlogi staršev počeli, a večina literature in nasvetov na to temo pozablja na dejstvo, da ne vzgajamo z besedami, tehnikami, kaznovanjem …, pač pa s tem, kar smo – z našimi prepričanji o sebi in svetu ter z odnosom, ki ga imamo s svojim otrokom (pa tudi s svojim partnerjem in drugimi ljudmi okoli nas).
In prav iz našega načina delovanja in odnosov bo otrok dobil sporočila o sebi, o odnosih z drugimi in o svetu okoli sebe. Vse to bo ponotranjil ter kasneje uporabil za izhodišče v vseh odnosih, ki jih bo razvijal, in pri oblikovanju vseh prepričanj.
Kakšna sporočila predajamo svojemu otroku?
Ne iščimo najbolj učinkovitih vzgojnih prijemov, ampak se raje vprašajmo, kakšnega otroka želimo vzgojiti. Vprašajmo se, kaj s svojimi dejanji in besedami dejansko sporočamo otroku – o njem samem, o svetu in o odnosih.
Vsi starši si želimo vzgojiti samostojnega in odgovornega odraslega, ki bo znal poskrbeti zase in se postaviti zase: da bo denimo znal vprašati za povišico v službi, da si bo ustvaril dobre pogoje za delo in si vzel čas za počitek, ko bo utrujen. Želimo si, da bi si našel dobrega partnerja in ustvaril prijetno vzdušje v svoji družini.
Toda ali s svojimi dejanji in besedami otroka tega tudi zares učimo? Ali naš otrok od nas dobiva sporočila:
- da je pomembno spoštovati samega sebe (»Vedno lahko rečeš ne, če ti kaj ni všeč, tudi meni!«)?
- da je pomembno znati postavljati meje (»Če ne želiš deliti igrač, fantku to povej.«)?
- da je pomembno biti spoštljivi do drugih (»Veš, razumem, da si jezen, ampak mene boli, če me udariš, in prosim, da takoj nehaš s tem!«)?
Ali naš otrok od nas dobiva sporočila:
- da lahko vpraša karkoli in dobi prijazen odgovor, tudi če želja ne bo uslišana (»Razumem, da si želiš igračo, ampak tokrat ti je ne bom kupil, ker se nisi držal dogovora.«);
- da je prav, da posluša sebe in svoje telo (»Ok, razumem, da si utrujen in zdaj ne bi delal naloge. Predlagam, da si odpočiješ in nalogo narediš pred večerjo. Bo to ok?«);
- da lahko pove, če mu kaj ne ustreza (»Hvala, ker si mi povedal, da ti ni dobro, kar sem skuhal. Bi jedel kaj drugega?«) …
Ali pa mu morda sporočamo:
- da mora zaradi olikanosti ali naših želja čez svoje meje (»Objemi teto«, »Briga me, če ti ni všeč, to je za kosilo in pojej do konca!«),
- da pogajanja niso mogoča (»Ne me niti spraševati, ker veš, kakšna so pravila.«),
- da si ne sme želeti (»Ti pa si sanjač …«),
- da ne sme izražati nestrinjanja (»Kaj spet tečnariš, sem ti rekel, da bo tako in pika.«),
- da ne verjamemo, da je sposoben poskrbeti zase (»Daj sem, ti bom jaz pokazal, kako se to dela«),
- da mu ne zaupamo (»Ne moreš danes ven, ker se ti bo kaj zgodilo.«).
Najprej moramo »vzgojiti« sebe, otrok nam bo sledil
Če želimo otroka naučiti,
- da je vreden,
- da si zasluži,
- da je sam zmožen poskrbeti za svojo srečo,
- da je sposoben prevzeti odgovornost in izpeljati naloge,
- da je spoštljiv do drugih,
- da zna prositi zase,
- da zna poslušati,
- da zna odločati sebi v prid,
- da zna postaviti svoje meje in reči ne,
se moramo tega najprej naučiti sami. Kar ni enostavna naloga. Vendar je vredno truda, saj lahko potem, ko okrepimo svoje šibke točke, postanemo otroku boljši zgled in boljši starš.
A kako vedeti, kaj bi morali spremeniti in okrepiti pri sebi, da bi otrok od nas dobil tista sporočila, ki bi ga vodila v pravo smer?
Kadar nam otrokovo vedenje ni všeč, to vedno nekaj pove o nas. Otroci nam namreč vedno kažejo ogledalo. In kadar smo dovolj iskreni, odprti in pozorni, lahko iz vsakega otrokovega vedenja ugotovimo povezavo z našim dejanjem ali vzgojnim ukrepom, saj se otrok vedno odziva na nas. Po navadi nam otroci na tak način pokažejo neposredno na tiste naše šibke točke, kjer imamo še nekaj dela.
Tak primer je denimo otrokovo ignoriranje oz. nespoštovanje naših meja. Po navadi starši v takih primerih zahtevajo od otroka spoštovanje, a ker to ne deluje tako, se otrokova ignoranca zgolj povečuje, spoštovanje pa ne narašča. In starši so tako v še večji stiski in se še bolj razburjajo, kar počasi načenja družinsko vzdušje.
Ko težavo pogledamo podrobneje, ugotovimo, da nas otrok ne spoštuje, ker je nekje na poti odraščanja iz odnosa z nami dobil sporočilo, da ne mislimo resno in da tudi sebe ne jemljemo resno.
Razlogov za to je lahko več:
- morda mu nismo dovolj jasno postavil svojih mej;
- morda nismo bili dosledni pri komunikaciji o tem, da nam nekaj, kar počne, ni všeč in da zahtevamo, da svoje početje preneha;
- lahko pa je razlog tudi kje drugje.
A vendar je bilo naše sporočilo otroku zelo jasno: »Že res, da se razburjam, ker spet nisi pospravil svojih stvari, a jih takoj, ko odideš, pospravim za tabo. Zato me ni treba poslušati in upoštevati, ker z razburjanjem ne mislim resno!«
In tu se postavlja vprašanje, kako resno jemljemo sebe. Zakaj dovolimo drugim, da nas ignorirajo ali da ne opravijo stvari, za katere jih izrecno prosimo? In kako o tem z njimi komuniciramo? Ali prosimo, zahtevamo, se pritožujemo? Ali smo osebni, jasni in dosledni?
In ravno tu je naša izhodiščna točka za delo na sebi. Konkretno bi tak način skrbi zase lahko izrazili s stavkom: »Moti me, da puščaš stvari v skupnih prostorih, zato prosim, da jih greš takoj pospravit.« Potem ko smo povedali svoje mnenje, vztrajajmo, dokler otrok ne pospravi svojih stvari za sabo.
S tem naredimo veliko več, kot samo poskrbimo zase in svoje dobro počutje v družini; hkrati namreč otroka učimo tudi:
- upoštevanja in spoštovanja drugih ter njihovih mej,
- spoštovanja sebe in svojih mej,
- jasnega in direktnega sporočanja.
Otroci so dragoceno darilo
Otrok se ne obnaša grdo ali nas kako drugače spravlja ob živce, ker bi to počel namerno. Otrok se zgolj odziva na nas in na odnose v družini.
Kadar nam uspe pogledati preko neprimernega obnašanja in smo dovolj iskreni do sebe glede svojih pomanjkljivostih in morda tudi ponesrečenih vzgojnih prijemov, lahko vidimo, da ima vsako otrokovo vedenje svoj razlog in da je v večini primerov povezano z našimi dejanji v vlogi staršev.
Zato so otroci nadvse dragoceno darilo, saj nam omogočajo vpogled vase, s tem pa nam dajejo priložnost za osebno rast in napredek. Če želite biti zares dobri starši, začnite z vzgojo pri sebi. Za začetek se vprašajte: »Kakšna sporočila želim predati svojemu otroku, da jih bo ponesel v svet? Kaj moram spremeniti pri sebi in v odnosu do svojega otroka, da bodo ta sporočila prišla do njega?«
