Človeku, staremu preko 70 let, ki se je celo življenje ukvarjal z ovčarstvom, je država dodelila priznanje in subvencijo ter ga poslala v pokoj.
Ob tem dogodku ga je neka novinarka prosila, naj ji pove kakšen dogodek iz svojega življenja, ki ga ne bo nikoli pozabil.
Gospod začne pripovedovati zgodbo:
“Star sem bil 20 let in nekega dne sem v gozdu našel volčjega mladiča. Ker je bilo očitno, da je zapuščen, sem ga vzel k sebi in skrbel zanj.
Minevali so meseci in mladič je rasel.
Sosedje so mi govorili, da je vedno bolj podoben volku, da to ni varno in, naj se ga znebim.
Bil sem mlad in nisem želel nikogar poslušati.
Poleg tega pa mi je bil volk pripaden in kamorkoli sem šel, je šel z mano ter me čakal.
Navezal sem se nanj…
Nekega dne pa, ko sem se popoldne malo ulegel, sem pred hišo slišal renčanje, lajanje in cvilež.
Preden sem prišel k sebi, je že vse potihnilo.
Vseeno sem šel iz hiše, da vidim, kaj se je zgodilo.
Zunaj sem, na svojo grozo, našel poklano čredo ovc ter svojega volka, ki je ves krvav sedel ob ovcah in strmel proti meni.
Brez razmisleka sem stekel v hišo, vzel puško, se vrnil na dvorišče in ga ustrelil na licu mesta.
Ker nisem vedel, kaj bi z mrtvimi ovcami, sem poklical sosede in jih prosil, naj jih odnesejo, preden se meso pokvari in usmradi.
Ko pa smo odnašali ovce, smo med njimi presenečeni našli tri poklane volkove…
Tkrat sem dojel, kaj se je pravzaprav zgodilo tistega dne in, kakšno veliko napako sem naredil!”
Nauk zgodbe: stvari niso vedno takšne, kakršne so videti na prvi pogled. Zato ne sodite ljudi in dogodkov na podlagi tistega, kar vidite prvo.
(Besedilo ni lektorirano.)
