Nekega dne se je zajec hvalil in širokoustil o tem, kako hiter je in, kako lahko prehiti vse živali v gozdu.
Ob tem se je glasno posmehoval želvi češ, kako je počasna.
Toda na njegovo presenečenje ga je želva izzvala, da se pomerita v teku!
Zajcu se je to zdelo naravnost smešno, saj je vedel, da želva proti njemu nima nobenih možnosti.
A si je mislil, da bo to dobra zabava in zato je pristal na tekmo.
Za razsodnika sta izbrala lisico.
Ko se je tekmovanje začelo je zajec švignil mimo želve in jo pustil daleč za seboj.
Tekel je in pretekel že pol poti, ko je pomislil, da je že nekoliko utrujen, dan precej soparen in njemu vroče, želva pa je tako daleč za njim, da si brez težav lahko privošči počitek.
Mislil si je: “Kaj bi hitel, saj me tako ne more prehiteti! Pa tudi, če me prehiti, z lahkoto jo bom ujel. Malo bom legel v senco in si odpočil.”
Zleknil se je v mehko travo in se spostil. A premagal ga je spanec!
Medtem si je želva počasi a vztrajno in brez počitka, korak za korakom utirala pot proti cilju. Ni odnehala, kljub temu, da je bila že pošteno utrujena.
A zajec je spal malo predolgo in, ko se je zbudil, želve ni bilo več na vidiku.
Tekel je, kolikor so ga nesle tačke, a bilo je prepozno: želva ga je že čakala na cilju!
Zajec je bil poklapan saj je spoznal, da se je šopiril s svojim talentom, ni pa ga izkazal.
S tem je dobil lekcijo iz ponižnosti: manj govori, več pokaži!
Nauk zgodbe: Vsekakor so pomembni naše znanje, talenti in sposobnosti, a nam v življenju prav nič ne koristijo, če jih ne uporabimo! Tudi če vsi vedo za njih in se strinjajo, da jih zares imamo! Zato je bolj kot to, da nas ljudje občudujejo in hvalijo ter prepoznajo naše talente pomembno, da jih v pravem trenutku izkažemo! Kot želva, ki je s svojo vztrajnostjo, pogumom in majhnimi koraki prišla do cilja in zmagala.
