Popotnik je v zaprašeni trgovini s starinami naletel na izjemno skodelico. Trgovca je vprašal: »Ali si lahko pobližje ogledam to izjemno lepo čajno skodelico? Prodajalec mu je podal skodelico in takoj, ko jo je popotnik vzel v roke, je ta spregovorila:
“Veš, jaz nisem skodelica že od vedno.” Popotnik se je začudil in prosil skodelico, da mu pojasni svojo izjavo.
Skodelica je nadaljevala: “Bila sem zgolj kepa rdeče gline, ki je ležala v zaprašenem kotu starega skladišča…” ter dodala: “Živela sem mnogo, mnogo let kot glina in tako bila priča izmenjujočima se vojni in miru. Opazovala sem, kako se menjujejo celotne civilizacije in zgolj ždela na mestu in čakala… Na kaj? Tega res nisem vedela.”
“Nato je nekega dne prišel moj gospodar. Vzel me je k sebi domov in me pričel gnesti in tepsti na leseni mizi. Spet in spet je potiskal svoje prste vame, in jaz sem od bolečine vpila: ‘Ne počni tega, pusti me pri miru!’ Ampak on se je samo nasmehnil in mirno rekel: ‘Ne še!’”
Čajna skodelica je še naprej pripovedovala svoj zgodbo mlademu popotniku: “In nato, kar naenkrat sem se znašla na lončarskem kolesu, kjer sem se vrtela brez prestanka, vse dokler nisem popolnoma izgubila občutka za smer. ‘Prenehaj! Postaja mi slabo?’ sem vpila. Toda gospodar je zgolj prikimal z razumevanjem in tiho rekel: ‘Ne še.’ Nadaljeval je, me upogibal, mi spreminjal obliko, medtem ko sem se jaz vrtela in vrtela. Potem me je previdno postavil v peč. Nikoli še nisem čutila takšne vročine. Vpila sem in tolkla po vratih: ‘Tukaj je bolj vroče kot v peklu; zgorela bom v pepel. Prosim, spusti me ven, preden bo prepozno!’ Videla sem lončarja, skozi majhno lino in prebrala z njegovih ustnic: ‘Ne še.’”
Ko sem že mislila, da ne bom zdržala niti sekunde več, so se vrata odprla. Previdno me je vzel ven in me postavil na polico, da se ohladim. Ko sem bila že čisto hladna, me je previdno vzel s police, si me ogledal ter z mene očistil prah. Nato me je pobarval z barvami in nečim prosojnim – z glazuro. Hlapi so bili obupni in tisti hip sem mislila, da se bom zadušila! ‘Prosim! Ne premoreš niti trohice usmiljenja? Prosim, prenehaj me mučiti!’ sem prosila na ves glas, toda gospodar je zgolj zmajal z glavo in dejal: ‘Ne še, nisi še pripravljena.’«
“Nepričakovano me je spet postavil nazaj v peč. Toda tokrat je bilo še dvakrat bolj vroče kot prvikrat. Prešinila me je misel: ‘To je moj konec! Moja smrt.’ Prosila sem, ga poskušala pregovoriti, mu grozila in kričala … Na koncu sem samo še jokala, brez solz. Prepričana sem bila, da se končuje moja zgodba in pripravljena sem se bila vdati v usodo. A ravno takrat, ko sem bila na robu padca v nezavest, so se vrata odprla in vzel me je ven. Ponovno me je postavil na polico, kjer me je pustil, da se ohladim. Čakala sem in čakala… In čakala. ‘Le kaj bo sledilo,’ sem si mislila.”
“Verjetno je minila kakšna ura, ko se je vrnil in postavil ogledalo pred menoj ter z nasmehom dejal: ‘Samo poglej se, čudovita si!’ Pogledala sem se v ogledalo in nisem mogla verjeti lastnim očem. V ogledalu sem se videla takšno, kot me vidiš ti sedaj. ‘To nisem jaz!’ sem dejala gospodarju: ‘To ne morem biti jaz… Ta stvar je preveč lepa!’”
“Lončar mi je namenil te besede, polne sočutja: ‘Sedaj si to, kar ti je bilo namenjeno, da si.’ In dodal: ‘Vem, da te je bolelo, ko sem te gnetel in tepel na mizi. Toda če ne bi spravil zraka iz tebe, bi kasneje počila. Vem, da si izgubila vsakršen čut za smer, ko sem te vrtel na kolesu. Ampak brez vrtenja ne bi nikoli dobila takšne oblike. Vem, da so bili hlapi barv in glazure nevzdržni, ampak vedel sem, da drugače ne bi imela z barvami obarvanega življenja in se ne bi utrdila. In ko sem te drugič postavil v peč, sem vedel, da je nastopil najtežji del. Ampak brez tega, bi se enostavno zlomila v realnosti, ki jo prinaša življenje. Verjemi prosim, da je bilo vse, kar sem storil zate, zgolj za tvoje dobro. Sedaj si postala to, kar sem imel v mislih, ko sem te prvič videl ležati na tleh, kot kup gline. Sedaj si končni izdelek.’”
S tem je skodelica prenehala govoriti in s prečudovitega roba njenega držala se je utrnila drobna solzica hvaležnosti.
Mladi popotnik je kupil to čajno skodelico in jo uporabljal samo ob posebnih priložnostih.
In nikoli ni pozabil, kar se je naučil od nje. Po novem je vedno, ko se znašel v težavni situaciji in bil na meji, da zakliče ‘Prenehaj! Pusti me pri miru!’ pomislil na lončarjeve besede nastajajoči skodelici: ‘Ne še.’ Zaradi česar je v njem v takih situacijah vzklilo seme hvaležnosti in spoštovanja, kajti vedel je, da je vse, kar se mu zgodi, samo način, kako se bo okrepil in postal to, kar mu je namenjeno postati.
Nauk zgodbe: življenje nas vodi čez mnoge preizkušnje, za katere se zdi, da jih ne bomo zmogli. A na koncu jih vedno premagamo in zaradi njih postanemo boljša verzija sebe. Zato ne obupujmo med procesom temveč zaupajmo, da bo vsaka, še tako slaba situacija prinesla nekaj dobrega in, da bomo po njej močnejši.
(Besedilo ni lektorirano.)
