Ljudje smo kompleksna bitja in naše dobro počutje še zdaleč ni povezano samo z našim telesnim zdravjem ali dobrim psihološkim počutjem.

The post Sam svoj zdravnik appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Zakaj smo pristali na živčnem planetu in kako z njega sestopiti?

The post Kako preživeti na živčnem planetu? appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Letošnje leto je posebno v vseh pogledih. In če nas je česa naučilo, nas je tega, da moramo spoštovati naravo, skrbeti za svoje zdravje, biti zadovoljni z majhnimi stvarmi ter ceniti ljudi, ki jih imamo v svojem življenju!

Velik del letošnjega leta je spremljal občutek negotovosti glede prihodnosti in tudi za praznike, ki prihajajo ne moremo zagotovo vedeti, kaj nas čaka. A v letošnjem letu smo se že naučili, da je treba biti v življenju fleksibilen! Zato če nam korona ukrepi pokvarijo praznične načrte, ne obupujmo nad tistim, kar ni izvedljivo, temveč raje poiščimo tisto, kar je! Praznično druženje ni nujno vezano na dom, lahko se zgodi tudi na prostem: v gozdu, na pohodu, ob gledanju zvezd, morda ob kakšni adrenalinski aktivnosti, celo pod balkonom doma za ostarele, v katerem so naši stari starši ali tudi ljudje, ki jih ne poznamo, pa jim morda lahko s pesmijo, pogovorom ali kako drugače polepšamo praznične dni. Bodimo kreativni in solidarni.

The post Ustvarimo praznike po svoje appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

The post Za srečo v partnerskem odnosu appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

The post Kako v času strahov ohraniti mirno kri appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Velik del težav, s katerimi se srečujemo v odraslem življenju, izvira iz dejstva, da večino svojega budnega dneva preživimo »v glavi«, namesto da bi bili v stisku s sabo, svojimi čustvi in svojim telesom.

Posledice takega načina delovanja se kažejo tako na našem počutju kot v naših odnosih in seveda na našem zdravju. Eden izmed razlogov je, da se, ko nismo v stiku s sabo, pogosteje znajdeno v situacijah, ki za nas niso »zdrave«. Drugi razlog pa je, da so spregledana ali nedovoljena čustva lahko vir naših telesnih težav.

Kdaj izgubljamo stik s sabo?

Stika s sabo nimamo, ko:

• preslišimo svoje telo, ki nam govori (včasih kriči), da mu določene stvari, ki jih počnemo, vnašamo vanj ali nanj, ne prijajo (npr. pretirana telesna vadba, slaba hrana, preveč dela, premalo počitka, premalo tekočine, premalo spanja, nezdravi odnosi …),
• nismo pozorni na občutke v telesu in spregledamo telesne odzive na dogodke (napetost v čeljusti, stiskanje pesti, dvignjena in napeta ramena, splošna napetost v telesu …),
• potlačimo čustva ali jih odrinemo in preusmerimo misli oziroma se izogibamo situacijam, ki bi negativne občutke lahko izzvale (ko se na primer izogibamo konfliktom),
• ob neprijetnih dogodkih v akcijo poženemo svoje misli, namesto da bi dali prostor občutkom, in pretirano razmišljamo o preteklosti ali možnih negativnih razpletih,
• počnemo stvari, ki jih ne želimo početi,
• dopuščamo drugim, da prestopajo naše meje, ker smo prepričani, da nekaj moramo oziroma je tako prav, ali ker si ne upamo reči ne …
• se izogibamo izražanju svojega stališča ali želja, ker si ne upamo jasno izraziti svojega mnenja ali ne verjamemo, da to smemo.

Neizražena čustva so vir naših težav

Čustva so energija, ki se ustvari kot naš odziv na določeno situacijo. Njihov namen je, da nam pomagajo oceniti naše stališče do določenega stanja in ustvariti primeren odziv nanje.

Če tej energiji v telesu ne damo svoje pozornosti in s tem prostora, da se izrazijo (da čustva prepoznamo in jim sledi tudi naš odziv), se energija ne sprosti, temveč ostane ujeta v našem telesu, kar občutimo kot napetost, ki ustvarja pritisk in zahteva pozornost.

Dokler ta manever izvajamo samo občasno, po navadi ne naredi večje škode. Kadar pa dosledno ne prisluhnemo svojim občutkom in čustvom ter spregledamo tudi telesne znake, v katere se pogosto pretvori, podzavest in telo sčasoma te napetosti »sprostita« na drugačen način. Najpogostejše oblike so:

• anksioznost,
• depresija,
• obsesivne (tudi vsiljene misli) ter kompulzivna dejanja,
• panični napadi,
• dihalna stiska,
• težave z odvečno težo,
• oslabljen imunski sistem,
• bolezen,
• glavobol,
• dermatitis,
• bolečine (v vratu, hrbtu, sklepih …),
• poškodbe ali padci.

Na tak način nam telo sporoča, da se je kje nabralo česa preveč in da je čas za ukrepanje ter sprostitev odvečne energije.

Začnimo se zavedati dogajanja v svojem telesu

Vprašanje, ki se ob tem pojavi, je, kako sproti sproščati te napetosti. In odgovor je jasen: pomembno je, da se začnemo zavedati dogajanja v svojem telesu v vsakem trenutku dneva! Tako delujemo preventivno in skrbimo za svoje počutje, zdravje in odnose.

Da pa bi bili lahko v stiku s seboj in svojimi občutki, moramo najprej razumeti, kako smo to povezavo sploh izgubili. Šele ko razumemo lastne mehanizme, lahko začnemo delovati v skladu s sabo.

Iz telesa bežimo v glavo, ker se tam počutimo varne

Ko se otrok rodi, je na prvi pogled videti nebogljen. In v mnogih pogledih seveda tudi je. A je kljub temu v odličnem stiku s sabo. Predvsem je odlično opremljen za to, da svoje potrebe in stiske jasno sporoča okolici z jokom in drugimi zvoki. Glasen je toliko časa, kolikor je treba, da so njegove potrebe zadovoljene.

Ker pa je še vedno odvisen od svojih skrbnikov in tega, kako dobro prepoznavajo njegove potrebe, obstaja zelo velika možnost, da vse potrebe ne bodo zadovoljene v celoti. Pri tem govorimo o fizičnih potrebah, kot so lakota, žeja, spanje, počutje, kot tudi čustvenih, ko otrok sporoča: »Strah me je. Potrebujem bližino. Vznemirjen sem. Potrebujem tolažbo.«

To, ali bodo otrokove potrebe dejansko zadovoljene tako, kot je za otrokov razvoj potrebno, je odvisno od staršev in njihove uglašenosti z malčkom. Če starši otrokovih potreb ne znajo ali ne morejo zadovoljiti, ker ne prepoznajo pravih znakov ali celo nimajo dovolj čustvenih kapacitet, da bi otroka pomirili ter mu ponudili dovolj pozornosti in ljubezni, se malček nauči, da njegove potrebe pogosto ne bodo zadovoljene.

Zato spremeni svojo »strategijo«: namesto da bi še naprej čutil in izražal sebe in svoje potrebe, se nauči »čutiti druge« in prepoznavati ter skrbeti za njihove potrebe. To z drugimi besedami pomeni, da začne razmišljati o tem, kaj svet okoli njega potrebuje. Potrebam drugih prilagaja svoje vedenje, namesto da bi čutil sebe in se ravnal v skladu s sabo.

Začne se v otroštvu

Otrok namreč že zelo zgodaj ugotovi, da mu to prilagajanje prinaša boljše možnosti za zadovoljitev lastnih potreb, tako fizičnih kot predvsem čustvenih. Tako dobi potrditev tistih, za katere sedaj skrbi sam.

Primer: otrok, ki ima nespretno mamo s kupom težav, kmalu ugotovi, da lahko dobi njeno (pozitivno) pozornost tako, da je priden, da torej čim manj joka. Zato jo neredko poskuša spraviti v smeh ali potolažiti oziroma s svojim vedenjem »skrbi«, da se mama v vsakem trenutku dobro počuti. Ne naredi ničesar, kar bi jo spravilo iz tira, in počne vse, za kar ve, da jo osrečuje.

Otrok je zdaj ves čas pozoren na mamo, na njene gibe, mimiko, spremembo v počutju, v drži, v energiji. Svoje vedenje prilagaja njej. Tu pa se začne otrokova pot odmika od sebe, ki se nadaljuje vse življenje in v vseh odnosih.

Seveda je razlogov za tak odmik od sebe več, ne samo pri nespretni mami. Lahko gre za nasilno okolje, v katerem otrok odrašča, za pretirano čustveno reaktivne starše (eden ali oba) ali preprosto za odsotnost izkazovanja čustev v družini. Skupno vsem situacijam pa je, da otroku ni dovoljeno izražati čustev in želja ali pa ti niso upoštevani ali so celo zasmehovani.

Takšni otroci bodo kot odrasli nenehno osredotočeni na druge:

• natančno bodo opazovali in analizirali svojo okolico, njene odzive in se ravnali po njej;
• pozorni bodo na vsako spremembo v mimiki obraza in na odzive ljudi, s katerimi so v interakciji;
• razmišljali bodo o tem, kaj razmišljajo drugi, in
• se večino svojega budnega dneva trudili ravnati tako, da bodo zadostili željam in pričakovanjem ljudi okoli sebe.

Dober stik s sabo nas varuje

Ljudje, ki poznajo svoja čustva, pa tudi potrebe in želje, točno vedo, kaj hočejo in česa nočejo, zato ima tudi njihovo telo redko težave.

Razlika med ljudmi, ki so v stiku s svojimi občutji, in tistimi, ki niso, je, da prvi:

• poslušajo svoje občutke in se ravnajo v skladu z njimi,
• preverjajo odzive svojega telesa in sproti opažajo, ali so v njem napetosti, ter jih odpravljajo,
• se v odnosu osredotočajo nase in na svoje počutje, ne na druge ljudi,
•  se prehranjujejo, spijo, gibajo, počivajo in na splošno živijo v skladu s potrebami svojega telesa in svojega trenutnega počutja,
• si izberejo zaposlitev po svoji meri,
• si upajo biti pristni v odnosih in zaupajo vase, da bo vse v redu, tudi če jih bodo drugi zaradi njihove iskrenosti zapustili.

Ker so ti posamezniki v odličnem stiku s sabo, jim to prinese »nagrade«, kot so:

• boljše fizično počutje (manj zbolevajo, so manj utrujeni, bolj fit, bolj odporni),
• boljše psihološko počutje (počutijo se bolj čustveno trdni, manj se ukvarjajo s problemi in lažje uživajo v vsakodnevnem življenju),
• boljše medosebne odnose (bolj trdni so v svojih stališčih, manj jih skrbi tuje mnenje, s težavami se ukvarjajo in sproti rešujejo spore ter iskreno govorijo o svojih željah, potrebah, zato so tudi njihove potrebe pogosteje zadovoljene).

Pot nazaj k sebi

Vprašanje je torej, kako se takšnega vedenja naučiti. Odgovor je jasen: z odločitvijo, da ne želimo več živeti tako, da je naše počutje odvisno od počutja in početja drugih. Da želimo začeti živeti v skladu s svojimi željami in občutki.

Pri tem po navadi potrebujemo veliko poguma, da se spoprimemo s strahom pred »slabimi« občutki, ki bodo zagotovo prišli, ko se bomo nehali ravnati po drugih. Ti z našimi idejami in s tem, da jim nehamo ustrezati, zagotovo ne bodo zadovoljni. Zato je ta korak za mnoge izredno težek.

A ko se enkrat odločimo in naredimo ta skok nazaj k sebi, ugotovimo, da smo zaradi čutenja občutkov, čustev in lastnega telesa pravzaprav veliko bolj stabilni, kot smo bili, ko smo »razmišljali«. Premik nazaj k telesu prinese v naše zavedanje globok občutek varnosti in miru.

Bližnjic do sebe ni

Hitre poti, ki bi vodile nazaj k sebi, na žalost ne obstajajo. Lahko pa se odločimo, da nas nazaj k sebi popeljejo različne poti.

• Obisk psihoterapije nam pomaga spoznavati sebe, predvsem pa ozavestiti, zakaj smo se odmaknili od sebe in kako to počnemo. Hkrati nam pomaga razviti nov način delovanja v odnosu do sebe in drugih.
• Čim pogosteje se vprašajmo, česa si želimo! To lahko počnemo s preprostimi vprašanji, kot so: Mi je to, kar se dogaja, všeč? Česa bi si jaz ta trenutek želela?
• Svoje želje raziskujmo s hobiji in različnimi aktivnostmi. Če je občutek dober, smo našli nekaj zase, če ni, iščimo naprej.
• Udeležimo se katere izmed vadb, ki imajo poudarek na zavestnem gibanju, telesu in občutkih (pa tudi energiji), kot so joga, ples, thai chi, določene borilne veščine oz. katerakoli druga vadba, ki spodbuja stik s telesom.
• Izvajanje različnih vaj čuječnosti nam pomaga biti v danem trenutku v stiku s svojim telesom preko svojih čutil.
• Reden odhod v naravo, predvsem v gozd, ima na naše zdravje dokazane učinke in nam po nekoliko hitrejšem postopku pomaga vstopiti v stik s sabo in s svojimi čutili.

Obisk gozda za boljšo povezavo

Prav obisk gozda je nekaj, kar sama toplo priporočam svojim klientom, ko iščejo ponovno vez s samim sabo. Ko se odpravimo v gozd, lahko že po nekaj minutah ugotovimo, da so se nam med sprehodom umirile misli, da smo postali bolj mirni in da imamo manj skrbi. Opazimo lahko, da se nam je umiril srčni utrip in da se na splošno bolje počutimo. Po takem sprehodu se počutimo tudi bolj polni energije in vsaj nekoliko »lažji«.

To je občutek, ki ga želimo doseči, ko iščemo stik s sabo, in kar v vsakodnevnem življenju zaradi vrveža izredno težko dosežemo. V gozdu pa so okoliščine idealne! Narava nas že s svojimi barvami, zvoki in vonji vabi k čuječnosti, da pozabimo na stres, hitenje in težave.

Ko smo v takem stanju, tudi zelo dobro vemo, kaj potrebujemo in česa ne, kaj je dobro za nas in kaj ni. Takrat tudi lažje slišimo tisti del sebe, ki ima odgovore na vsa naša vprašanja. Vsi imamo namreč v sebi neko višjo zavest, višji jaz, ki ve in čuti, kaj je prav za nas in kaj ne. In to najlažje aktiviramo prav v naravi.

Privoščite si gozdno kopel

Učinki gozda na naše telo, um in počutje so danes namreč tudi že znanstveno potrjeni. Gozd pomirja naše čute z zeleno barvo in zaobljenimi oblikami in hkrati deluje na naš celotni živčni, srčno-žilni in imunski sistem, in to s snovmi, ki jih v zrak oddajajo drevesa in drugo rastlinje.

Te učinke so dokazali z različnimi raziskavami, v katerih so pri obiskovalcih pred obiskom gozda in po njem merili srčni utrip in pritisk, količino NK-celic (to so celice, ki so zadolžene za odkrivanje in odstranjevanje celic, iz katerih se lahko razvijejo rakava obolenja), možganske valove, prisotnost stresnega hormona v krvi …

Dokazali so, da se nam v gozdu znižujejo količina stresnega hormona, srčni utrip in krvni tlak, hkrati pa povečuje število NK-celic in pospešuje okrevanje po boleznih in poškodbah.

Zato ni nenavadno, da na Japonskem in sedaj tudi že drugod po svetu predpisujejo t. i. gozdno kopel kot preventivo in tudi za podporo zdravljenju, saj tovrstno preventivno delovanje na dolgi rok znižuje število obolenj in z njimi povezane stroške zdravil in zdravljenja. Slovenci imamo izjemen privilegij, da nas obdajajo čudovite zelene površine – pogosto ne več kot 10 minut oddaljene od našega doma.

Zakaj torej ne bi izkoristili te naravne »terapije«, ki dokazano deluje na naše boljše počutje. Pa še brezplačna je!

Kako v gozd, da začutimo pozitivne učinke

Seveda pa se moramo, če želimo v popolnosti občutiti pozitivne učinke gozda, vanj odpraviti tako, da v njem odklopimo vse motilce, kot so mobilni telefoni in pogovori o stresnih temah, ter se posvetimo sebi.

Pri tem si lahko pomagamo s katero od vaj čuječnosti, ki nas bo premaknila v sedanji trenutek.

Sama predlagam vajo 5 čutil. Zanjo poiščemo prostor, kjer nas ne bo nihče motil – lahko se nekam usedemo ali se naslonimo na drevo. Potem poskusimo zares začutiti svoje telo, prostor okoli sebe. Šele ko se nekoliko umirimo, začnemo vajo.

Ko se razgledamo okoli sebe, poiščimo in začutimo:

• 5 stvari, ki jih lahko vidimo,
• 4 stvari, ki jih lahko otipamo,
• 3 stvari, ki jih lahko slišimo,
• 2 stvari, ki ju lahko zavohamo,
• 1 stvar, ki jo lahko okusimo.

S tem lahko zares »pripeljemo« gozd v svojo dušo in tudi v svoje telo. Več o gozdni kopeli in njenih pozitivnih učinkih ter o tem, kako jo izvajati, si lahko preberete v knjigi Šinrin-joku: japonska gozdna kopel, ki sta jo napisala Garcia Hector in Francesc Miralles, avtorja knjige Ikigaj.

Knjiga je dragoceno branje za vse, ki bi želeli najti stik s sabo. Prav tako so prava izbira tudi knjige na temo čuječnosti, ki prinašajo učinkovite vaje, s katerimi znova vzpostavite stik s svojim telesom in občutki. Med njimi je še posebej priročna knjižica Mir, 50 vaj čuječnosti in sproščanja avtorice Arlene K. Unger.

Iskanje stika s sabo je naporno, a vredno truda

Prizadevanje, da bi našli izgubljeni stik s sabo, nam bo nedvomno vzelo nekaj časa, truda in energije, a mnogi, ki so se odločili oditi po tej poti, povejo, da je vredno.

Nagrada je velika: bolje se boste počutili v svojem telesu, v svojem življenju: sami s sabo in v odnosu z drugimi. Življenje po ponovnem stiku s sabo postane precej bolj lahkotno, manj komplicirano in z manj težavami. V njem pa uživate bolj, saj ga ukrojite bolj po svoji meri.

The post V gozdu ni wi-fi-ja, lahko pa tam najdemo povezavo s sabo appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Danes je vedno več govora o izgorelosti, najpogosteje v povezavi s pretirano obremenitvijo na delovnem mestu. Gre za resno stanje, ki zahteva dolgotrajno okrevanje. Izgorelost (angleško burnout) je postala tista tegoba sodobnega sveta, zaradi katere je vsako leto tudi v Sloveniji vedno več dolgotrajnih bolniških odsotnosti.

Zato je izjemno pomembno, da prve znake izgorelosti ne le čim prej prepoznamo, pač pa jih vzamemo skrajno resno in se ustavimo, dokler je še čas.

Dobrodošlo je, da se o tej temi čim več piše in govori, saj s tem ozaveščamo javnost tako o vzrokih in znakih kot tudi o posledicah, kar vsakemu izmed nas lahko pomaga pri preprečevanju izgorelosti.

Obremenitve, ki jih prenašamo

Da bi razumeli mehanizme izgorelosti, moramo najprej poznati svojo lastno sposobnost, da nosimo določeno »težo« obremenitev v svojem življenju.

Kolikšna je teža te obremenitve, je odvisno od vsakega posameznika in od:

• njegove psihične odpornosti,
• obdobja v življenju,
• kakovosti podpornega okolja,
• značaja,
• drugih življenjskih dejavnikov.

Vsak od nas ima na podlagi teh dejavnikov svojo »optimalno težo«. Recimo, da govorimo o človeku, ki lahko vsak dan dvigne 10 kilogramov. To je meja, ki jo zmore nositi brez sopihanja in brez večjih težav – brez bolečin v hrbtenici, utrujenosti ali zasoplosti.

Ko se pojavijo nepričakovani dogodki (ko se na primer zaostrijo odnosi z bližnjimi ali v službi), se ta obremenitev zelo hitro poveča na 12, 15 ali celo 20 kilogramov.

Ko težave minejo, se obremenitev tudi hitro zmanjša. Dokler obremenitve niso zares velike in dolgotrajne, so neprijetne, a za nas in naše zdravje niso problematične.

Kratkočasna preobremenjenost ne vodi v izgorelost

Ko se torej krajše obdobje ukvarjamo s težavami, nas varujejo naše prirojene sposobnosti in takrat zmoremo več obremenitev kot običajno. Te težave so:

• selitev,
• težave s partnerjem,
• priprava poroke,
• smrt v družini,
• problemi v službi,
• obremenjujoče situacije.

Takrat potrebujemo nekaj dni odmora, da si odpočijemo in se napolnimo z energijo. V takih obdobjih se zaradi padca adrenalina in hkratne utrujenosti tudi pogosto zgodi, da zbolimo, a praviloma za krajši čas. Po nekaj dneh ali tednih si povrnemo moči.

Ko nam zdravje odpove zaradi velikih, a krajših obremenitev, še ne govorimo o izgorelosti. Temu stanju pravimo preobremenjenost (overwork) in se praviloma reši z daljšim počitkom (z nekaj prostimi dnevi, dopustom ali krajšo bolniško odsotnostjo).

Po počitku se brez težav vrnemo k vsakodnevnim opravkom in ohranimo sposobnost nošenja »teže« kot pred preobremenitvijo.

Ko predolgo nosimo preveč

Pri izgorelosti ne gre za velike obremenitve, ki bi jih nosili kratek čas, kot ljudje pogosto zmotno mislijo, temveč za malenkost večje obremenitve od tistih, ki jih sicer zmoremo nositi (npr. 12 kg na običajnih 10 kg), a jih nosimo predolgo (nekaj mesecev, leto, ali celo več let).

To se najpogosteje zgodi, kadar se na različnih področjih našega življenja nabere (pre)več »malenkosti«, ki jih sicer obvladujemo, a ker trajajo predolgo, začnejo sčasoma slabo vplivati na naše počutje in zdravje.

To so lahko poleg zahtev vsakdanjega življenja še:

• slabi odnosi v službi,
• preobremenitev z delom,
• preobremenitev s skrbjo za otroke,
• visoka pričakovanja do sebe,
• nezadovoljstvo s partnerskim odnosom,
• skrb za ostarele starše,
• napeti odnosi v družini in z okolico.

Po navadi gre za kombinacijo več dejavnikov oziroma za splošno preobremenjenost na poklicnem in zasebnem področju. Ko nekaj »kil viška« nosimo (pre)dolgo, nekega dne naše telo pod težo preprosto »odpove«.

Izgorelost se najpogosteje pokaže v hipu, spremljajo pa jo:

• občutki depresije (nezmožnost čutenja navdušenja, sreče ali tudi drugih čustev),
• telesna izčrpanost (nimamo energije za nič),
• impulzivnost (nimamo več potrpljenja, hitre čustvene reakcije),
• težave s koncentracijo (pozabljivost, težave s fokusom, težko se zberemo),
• težave s spanjem (pretirana potreba po spanju ali pa težave s spanjem, kot so zbujanje sredi noči, nespečnost, ne moremo zaspati …),
• fizične težave.

Najpreprostejša opravila postanejo ogromni dosežki

Glavni problem izgorelosti je v tem, da gre za končno stanje doslednega izčrpavanja telesa, kar pomeni, da smo telo dokončno ne zmore več. Zato problema izgorelosti ne moremo rešiti s kratkim ali malo daljšim počitkom, temveč le z dolgotrajnim okrevanjem, med katerim moramo telesu in umu povrniti v mesecih ali letih izčrpavanja izgubljeno energijo. Praviloma zato okrevanje traja več mesecev, celo let.

Mnogi »izgorelci« poročajo o tem, da so imeli težave že s tako preprostimi aktivnostmi, kot je odhod do stranišča ali vsakodneven pogovor z ljudmi. Odveč jim je bila vsaka skrb zase ali interakcija z drugimi, saj za to preprosto niso imeli energije.

Ta situacija je za posameznika, ki je pred tem funkcioniral na visokih obratih in brez težav, lahko še posebej frustrirajoča, kar prinaša dodatne težave na poti do okrevanja.

Takšni ljudje se pogosto nočejo ustaviti niti takrat, ko je že zares hudo, saj si nočejo priznati, da ne zmorejo opravljati niti preprostih opravil.

Med okrevanjem je zato zelo pomembno, da ob prepoznanju izgorelosti vzamemo svojo situacijo skrajno resno, si priznamo, da ne zmoremo, in se pravočasno ustavimo.

Na začetku so izziv že najpreprostejši opravki, kot je vstajanje iz postelje in skrb zase. A sčasoma, ko si človek nekoliko povrne energijo, se situacija začne izboljševati.

Vendar pa je davek, ki ga terja izgorelost, na dolgi rok tako velik, da tudi po okrevanju ne moremo nikoli več delovati na enaki stopnji obremenjenosti kot pred tem.

Razlog tiči v tem, da po izgorelosti postanemo manj odporni proti stresu in se zato težje spopadamo s stresnimi situacijami. Naša kapaciteta za obremenitve se tako drastično zmanjša – če smo prej zmogli 10 kilogramov, jih zdaj le še 8, 7 ali celo manj.

Kaj povzroča izgorelost?

Poznamo 4 glavne dejavnike (dva na osebnem in dva na profesionalnem področju), ki lahko pripeljejo do izgorelosti. Ti so:

• trenutno stanje v življenju posameznika,
• osebnost posameznika,
• količina dela,
• vzdušje na delovnem mestu.

Do izgorelosti pogosto pride zaradi kombinacije dveh ali več dejavnikov. Včasih je dovolj že en sam. Kadar posumimo, da gre za izgorelost, moramo zato nujno preveriti stanje na omenjenih področjih v našem življenju ali v življenju posameznika, za katerega nas skrbi.

Ta stanja so lahko hkrati opozorilni znak, ki napoveduje izgorelost, a tudi pojasnilo, zakaj je do izgorelosti prišlo, ko se z njo spopadamo.

Dejavniki izgorelosti od blizu

Ko strokovnjaki preverjamo stanje na posameznih področjih bolnikovega življenja, smo pozorni predvsem na dejavnike, ki lahko prispevajo svoj delež k izgorelosti.

Na osebnem področju preverjamo trenutne življenjske razmere in odnose z bližnjimi. Pozorni smo na to, ali:

• se človek dobro razume s svojo družino in sorodniki,
• skrbi za otroke ali za ostarele starše,
• je s kom v konfliktu,
• se lahko pogovarja s partnerjem,
• sta s partnerjem v dobrem odnosu,
• mu je pred kratkim kdo umrl,
• ga okolica podpira,
• kakšno je njegovo finančno stanje.

Bolj impulzivni in perfekcionistični ljudje, ki imajo visoka pričakovanja, so bolj nagnjeni k težavam in stresu in zato bolj ogroženi kot tisti, ki so bolj flegmatični, z manjšimi pričakovanji in bolj preudarni. Zato smo pozorni predvsem na osebne značilnosti, ki kažejo na to, da si posameznik bolj in hitreje jemlje stvari k srcu, ga dogodki hitreje prizadenejo in čuti večjo odgovornost do drugih.

Najpogosteje se burnout pojavi pri ljudeh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, imajo velika pričakovanja in nase prevzemajo veliko odgovornosti, na drugi strani pa slabo skrbijo zase (dajejo drugim prednost).

Ko spremljamo posameznikove delovne obremenitve, smo pozorni na dejanski obseg dela pa tudi na vsebino samega dela. Vsi namreč vemo, da večjo količino dela lažje opravimo, če nas delo zanima ali se ga celo veselimo, in obratno, da že manjše naloge opravimo z večjim odporom, če nam njihova vsebina ni v veselje. Zanima nas torej, ali je posameznik preobremenjen z delom količinsko in tudi ali ga delo veseli in zanima ali zgolj obremenjuje.

Zadnje, a prav tako pomembno je vzdušje na delovnem mestu. To skupaj z obilico delovnih nalog (ali nezanimivo vsebino), ob pomanjkanju pohval, motivacije in dobrih odnosov zelo pogosto vodi do izgorelosti. Zato smo vedno pozorni tudi na to, v kakšnem okolju dela »izgorelec«.

Od vzrokov do okrevanja

Razumeti vzroke, ki so pripeljali do izgorelosti, je ključnega pomena za okrevanje. Pomembno je:

• da prepoznamo, katera šibka področja moramo okrepiti, da ne bo prišlo do ponovne izgorelosti (npr. pretirana samokritičnost, velika pričakovanja, pretirano prevzemanje odgovornosti, slaba organizacija dela, iskanje primernejšega dela, učinkovitejše reševanje težav …);

• da se okrepimo (npr. da nehamo prevzemati nase tujo odgovornost, lažje sprejemamo kritiko, se manj obremenjujemo z mnenjem drugih, začnemo jasno komunicirati o svojih mejah …);
• da se naučimo pravočasno prepoznati znake utrujenosti in izčrpanosti;
• da lahko uvedemo spremembe na posameznih področjih, če je to za naše dobro počutje potrebno (se pogovorimo z nadrejenim glede odnosov v službi, preobremenitve z delom, zamenjave delovnih nalog, zamenjamo zaposlitev, se pogovorimo s partnerjem glede prerazporeditve gospodinjskih opravil, tudi glede razhoda, ločitve …);
• da se ne vrnemo v okolje, ki je do izgorelosti v prvi vrsti pripeljalo.

Dopust, hobiji in čas zase

Za človeka, ki okreva po izgorelosti, je pomembno, da si vzame dovolj časa zase, za spanec ter za dobro in kakovostno prehrano. Poišče naj si aktivnosti, ki ga zanimajo (hobiji), hodi na sprehode, se odpravi na dopust ali počitnice.

Če razlog za izgorelost izvira iz delovnih razmer, je najbolj zdravo, če se »izgorelec« odmakne od vsega, kar je povezano s službo oziroma s tistim, kar ga je do izgorelosti pripeljalo. To pomeni, da nima stikov s sodelavci in nadrejenimi (četudi dobronamerno) in da ni obveščen o dogodkih v službi. Je pa pomembno, da človek, ki preboleva izgorelost, čuti podporo nadrejenih in sodelavcev.

Pomembno pa je tudi, da se po vrnitvi na delo z zadolžitvami obremenjuje počasi. Če delo to omogoča (seveda v dogovoru z nadrejenimi), naj gre najprej na kavo, nato kakšno uro dela, nato v nekaj tednih počasi napreduje do polovičnega delovnega časa ter čez čas do polnega delovnega časa. To je glede na našo zakonodajo bolj iluzija kot realnost, a če ta možnost obstaja, jo velja izkoristiti, saj močno pripomore k okrevanju.

Ko so na poti v izgorelost svojci

Kaj storiti, ko v vlogi partnerja, sorodnika ali prijatelja spremljamo človeka na poti v izgorelost? Ljudje, nagnjeni k izgorelosti, so pogosto prepričani, da okolica pretirava in da oni že niso »skurjeni«. Njihovo početje jim zato težko preprečite, še preden se dejansko do konca izčrpajo in kolapsirajo.

Neredko taki posamezniki končajo na urgenci zaradi sesutja imunskega sistema, včasih pa gre zadeva celo tako daleč, da jim začnejo odpovedovati organi. Šele takrat vzamejo svoje stanje resno.

Zato je pomembno, da partnerja, prijatelja ali sorodnika, ki vztraja pri tem, da je ok, čeprav vsi vidijo, da ni tako, ne podpirate pri njegovi norosti. Če mu boste takrat pomagali reševati težave, se bo samo še naprej izčrpaval, ne da bi poiskal pomoč.

Ko pa se tak človek enkrat ustavi in si prizna težave, je pomembno, da ga razumete, podpirate pri okrevanju in nanj ne pritiskate, saj je že tako močno pod pritiskom samega sebe in situacije, v kateri se je znašel.

Berite knjige o izgorelosti

Če bi si o temi izgorelosti želeli izvedeti več, je Tina Bončina, priznana slovenska zdravnica in psihoterapevtka v knjigi z naslovom Izgorelost, si upate živeti drugače strnila teoretično razlago izgorelosti, smernice za njeno prepoznavanje, nasvete za preprečevanje in okrevanje, najpogostejše miselne in vedenjske vzorce, ki vodijo do stresa in izgorevanja, ter tudi izkušnje iz prakse in odgovore na najpogostejša vprašanja klientov v zvezi z izgorelostjo.

Kako se stresu lahko še postavite po robu? MBSR oziroma na čuječnosti zasnovan program za zmanjševanje stresa je strategija, s katero lahko urite eno od najpomembnejših »zdravil« proti stresu – čuječnost. V knjigi Čuječnost vas Robert Križaj korak za korakom vodi do bolj zavestnega življenja z manj stresa.

Skratka kvalitetno, poučno in zanimivo branje za vse, ki nam spopadanje s stresom in izgorelostjo ni tuje, in vse, ki bi se jima želeli izogniti!

The post Koliko lahko prenesemo, preden izgorimo? appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Odrasli se v življenju pogosto znajdemo pred problemom. Iz svoje prakse vem, da veliko teh težav izvira iz dejstva, da smo zaradi potrebe, da bi nas starši sprejeli, »načrtno« pozabili nase in na svoje želje ter se začeli pretirano prilagajati in podrejati drugim.

Takšno vedenje nam je morda pridelalo kakšno starševsko pohvalo, češ, kako pridni smo, a nas je na žalost tudi oddaljilo od nas samih in naših resničnih občutkov.

Prav to je najpogostejši vzvod, ki odrasle privede do težav z depresijo, tesnobo, kompulzivno-obsesivnim vedenjem, strahovi, fobijami in psihosomatskimi obolenji ter jih potisne v partnerske odnose, v katerih so nezadovoljni, prav tako kot so na splošno nezadovoljni z vsem svojim življenjem …

Nazaj k sebi

Če smo se v teh stavkih prepoznali in če res želimo rešiti svoje težave, se moramo vrniti k sebi. Kar pomeni, da moramo pozornost z drugih preusmeriti nase in začeti prepoznavati, kaj se v nas dogaja ter česa si želimo in česa ne.

To pa je velik izziv za vse, ki so se vrsto let prilagajali in podrejali drugim. Takšni ljudje namreč zelo težko razmišljajo o sebi, poleg tega sebe težko dajo na prvo mesto, ker ob tem pogosto doživljajo občutek krivde.

Težave se pojavijo tudi zato, ker po navadi potrebujemo kar nekaj časa in vaje, da se ponovno povežemo s svojimi občutki in ugotovimo, kdo smo, kaj čutimo in česa si želimo. Zato si je treba vzeti čas in biti potrpežljiv. Sčasoma bomo na ta vprašanja našli odgovore.

Poznavanje sebe prinese svobodo

Ko ugotovimo, kaj čutimo, česa si želimo, kaj nas veseli in kaj ne, ter začnemo ravnati v skladu s tem, nam to prinese bogato nagrado: svobodo.

Kar naenkrat namreč nismo več odvisni od mnenja in počutja drugih in lahko ravnamo v skladu s svojim počutjem, saj nas ne skrbi več, kako bodo drugi sprejeli naše odločitve. S tem pa postajamo ne samo bolj srečni in zadovoljni, temveč tudi odličen zgled svoji okolici – prijateljem, staršem, partnerju, predvsem pa svojim otrokom.

Ko smo v stiku s sabo, iskreno govorimo o tem, kaj nam je pri drugih všeč in kaj ne. S tem ljudem postavljamo meje, kar vzbuja spoštovanje, hkrati pa vsem okoli sebe dajemo dovoljenje, da si tudi sami upajo biti to, kar so, in povedati tisto, kar čutijo.

In ravno tak odnos s sabo in drugimi je odlična popotnica za vzgojo otrok. Ob takšnih odraslih bodo zrasli v srečne odrasle, ki se ne podrejajo potrebam in željam drugih, temveč sledijo sebi.

Če želimo vzgojiti srečne odrasle, moramo takšni najprej postati sami. Šele nato lahko z zgledom učimo tudi svoje otroke.

Vse se začne s komunikacijo

V vseh odnosih, še posebej pa v odnosu s partnerjem in otroki je pomembno, da stvari sporočamo v prvi osebi.

Starši, ki so v dobrem stiku s sabo, so s svojimi otroki zlahka avtentični in govorijo o sebi, ne o njih. Primer:

• »Želim, da pospraviš za sabo.« Ali:
• »Ton tvojega glasu je zame preglasen, prosim, če lahko govoriš tišje.«

Namesto:

• »Spet si pustil vse umazano.« In:
• »Spet vpiješ, govori tišje.«

Razlika med obema načinoma komuniciranja je, da pri prvem govorimo, kar sami čutimo, in otroku s tem damo priložnost, da nekaj spremeni, ne da bi ga obtežili s slabimi občutki.

Pri drugem načinu komuniciranja pa pri otroku vzbujamo slabe občutke, tudi občutek krivde, in mu med vrsticami sporočamo, da je z njim nekaj narobe in da se mora spremeniti.

Ko govorimo o sebi, otroka učimo spoštovanja do drugih in do sebe, saj mu z zgledom kažemo, kako drugim postaviti meje, ko jih prestopijo.

Tako vzgojen otrok se v življenju ne bo trudil slepo in avtomatično ustrezati staršem ali drugim ljudem, bo pa vedno pripravljen prilagoditi vedenje, ko bo po opozorilu razmislil in ugotovil, da takšna sprememba od njega ne zahteva, da bi se odrekel sebi.

Upoštevajmo otrokove meje

Če želimo vzgojiti otroka, ki se ne bo slepo podrejal tujim željam in potrebam v škodo svojih, je zelo pomembno tudi, da otroku pomagamo postavljati in varovati svoje meje. To najprej storimo tako, da mu sami postavljamo meje. Primer: »Ni mi všeč, da se igraš z mojimi stvarmi, zato zahtevam, da jih takoj pospraviš!«

Postavljanja meje ga učimo tudi tako, da ga podpremo:

• kadar zavrne druženje s prijateljem,
• kadar zavrne naš objem ali objem druge osebe,
• ko ne želi deliti igrač.

Prav tako ga ne silimo, da naredi kaj proti svoji volji, temveč mu pomagamo, da ubesedi svoje počutje. Rečemo mu:

• »Ti ne paše, da bi se stisnil k meni, kajne?«
• »Danes nisi razpoložen za igro s prijateljem. Tudi jaz imam take dneve.«
• »Nočeš posoditi igrače? Ni problema. Igrača je tvoja in imaš pravico, da je ne daš. Mu lahko poveš, da mu danes ne bi posodil igrače, da bo vedel, za kaj gre?«

Seveda včasih otrokovih meja ne moremo upoštevati, ker so v navzkrižju s tistim, kar mora narediti (na primer obleči se za v šolo), a takrat je še toliko bolj pomembno, da mu to razložimo. Recimo mu: »Razumem, da se nočeš obleči, a na žalost nimaš izbire, ker moraš v šolo, jaz pa v službo.«

Če upoštevamo otrokove meje, mu sporočamo, da se ima pravico postaviti zase in da nas zaradi tega ne bo odvrnil ali izgubil. S tem mu pomagamo krepiti samopodobo in samospoštovanje, zaradi česar bo kasneje v življenju izbiral odnose, v katerih bo spoštovan in upoštevan.

Pomagajmo otroku ubesediti čustva

Otroci doživljajo izredno močna čustva, ki pa jih še ne znajo ubesediti in obvladovati. To zna biti zanje zelo naporno in intenzivno. Zato potrebujejo pomoč staršev, da se naučijo ustrezno ravnati s svojimi čustvi.

Otroku najlažje pomagamo tako, da sami jasno in glasno govorimo o svojih čustvih. Primer:

• »Jezi me, ko se tako igraš s hrano.« Ali:
• »Potrebujem trenutek zase, ker me je nekaj razžalostilo.«

Ubesedimo tudi tisto, kar vidimo ali zaznavamo pri otroku.

• »Vidim, da si jezen name. Kaj te je tako razjezilo?« Ali:
• »Zdiš se mi žalosten. Bi mi povedal, kaj te je razžalostilo?«

S tem otroku pomagamo, da se nauči:

• kako izraziti svoja čustva v odnosu z drugimi,
• kako ravnati s svojimi čustvi,
• kako se pomiriti.

Če se starši na otrokova čustva odzovejo tako, da mu jih pomagajo predelati, mu obenem sporočijo, da je z njim in njegovim čustvovanjem vse v redu. S tem otrok dobi dovoljenje, da čuti, kar čuti, in to tudi izrazi.

Nasproten odziv otroku zagotovo ni v prid. Če otroka denimo prepričujemo, da nima razloga za jok, mu prigovarjamo, naj se neha jeziti, ali kako drugače zanikamo njegova čustva (ali mu celo grozimo, da bomo odšli), ga nezavedno vodimo k zanikanju čustev. V prihodnje bo otrok svoja čustva raje zatajil, kot da bi tvegal izgubo starša ali njegovega odobravanja. In tudi ta pot vodi v podrejanje.

Omejitve in interesi

Pomemben del odraščanja, ki lahko človeka vodi stran od samega sebe, je pomanjkanje priložnosti, da bi preizkušali svoje meje.

Prav preizkušanje mej je temelj za gradnjo pozitivne samopodobe, ki jo bo otrok lahko zgradil samo, če bo lahko preizkusil svoje sposobnosti in ob tem naletel tudi na omejitve.

Samo na tak način bo lahko zaupal vase, saj bo vedel, kje je močan in kje ima šibke točke. Ta realna slika o samem sebi je za otroka notranji vir potrditve, zaradi česar pozneje v življenju ne bo potreboval toliko odobravanja ali potrditve okolice.

Še en pomemben vidik iskanja in ohranjanja stika s sabo pa je odkrivanje lastnih interesov ter močnih in tudi šibkih točk.

Dejstvo je, da ima vsak otrok vsaj nekaj interesov in močnih točk, tudi če se včasih zdi, da jih je treba iskati s povečevalnim steklom.

Pri takih otrocih je še posebej pomembno, da te točke poiščemo, saj je tako veliko več možnosti za boljše in srečnejše življenje.

Otrokove interese prepoznamo tako, da ga preprosto opazujemo, ob katerih aktivnostih se mu zasvetijo oči. Če jih ne vidimo sami, nam lahko pri tem veliko pomagajo ljudje, s katerimi je otrok veliko v stiku:

• vzgojiteljice,
• učiteljice,
• strici in tete,
• babice in dedki …

Ti ljudje otroka vidijo v različnih situacijah in med različnimi aktivnostmi, ki jih mogoče sami z otrokom ne počnemo.

V prostem času do sreče

Otrok svoje interese in talente najlažje odkriva in razvija ob različnih prostočasnih aktivnostih, ki lahko pozneje prerastejo v poklicne priložnosti ali celo v zaposlitev, ob kateri bo užival brez občutka, da hodi v službo.

Dobrodošlo je seveda, da otroku predstavimo čim več različnih možnosti, med katerimi lahko izbira, saj mu bodo te aktivnosti morda čez čas pomenile sprostitev, s katero si bo polnil baterije ali ob kateri bo srečen.

Aktivnosti, ki bodo otroku pomagale razvijati talente, pa tudi krepiti šibke točke, je veliko. Pri tem ne govorimo o dejavnostih, ki zahtevajo globok žep, pač pa o aktivnostih, ki jih lahko skupaj počnete v prostem času, česar bo otrok še posebej vesel!

• Kreativno ustvarjanje: možnosti za ustvarjanje na tem področju so neomejene, z malo domišljije lahko otroku predstavimo različne tehnike in ideje, ki jih bo z leti tudi nadgrajeval.
• Igranje s kockami: ponuja posebno zadovoljstvo, saj iz kock lahko nastane »vse«, hkrati pa razvija tisti del možganov, ki je zadolžen za orientacijo v prostoru, planiranje in upoštevanje sosledja.
• Risanje otroku zagotavlja tako ustvarjalni razvoj kot sprostitev. Učinkuje lahko tudi terapevtsko, saj pomaga izražati čustva.
• Igranje inštrumenta in petje: tudi glasba spodbuja kreativnost in pomaga pri predelovanju čustvenega materiala. Je čudovita prostočasna aktivnost, ki na otroka deluje sprostitveno.
• Športne dejavnosti: otrok, ki je od malega športno aktiven, se ne samo bolje gibalno razvija, ampak mu šport preide v kri, kar pomeni, da lahko čez čas ure in ure preživi na kolesu, pod košem, na odbojkarskem igrišču, v kajaku, bazenu, med tekom, v hribih … Šport krepi tudi skupinskega duha, utrjuje občutek poštenosti (fair-play) in izboljša organizacijo časa. Gibanje je nujno za otrokov zdrav razvoj, zato je še toliko bolj pomembno, da otrok spozna različne športe in možnosti preživljanja prostega časa z gibanjem.
• Ples: tako kot glasba, risanje in druge oblike ustvarjalnosti ima tudi ples izjemno moč kreativnega in čustvenega izražanja ter pomaga pri predelovanju občutkov.
• Kreativne igre: spodbujajte otroka, naj iz materialov v okolici (naj bodo to iglice v gozdičku, kamni na plaži, domače rjuhe ali kaj podobnega) napravi pripomočke za igro. Tako si bo znal zabavo poiskati takoj, ko bo pogledal okoli sebe, tudi če bo sam. Pozneje bo s pripomočki in drugimi danostmi v okolici znal reševati drugačne probleme – tako tehnične kot miselne, kar mu bo vsekakor prišlo prav v življenju.
• Branje: čudovita aktivnost, ki izboljšuje jezikovno spretnost, krepi spomin in spodbuja domišljijo. Ponuja pobeg v domišljijski svet, a tudi odpira vrata v drugačne svetove in načine razmišljanja.
• Reševanje križank, ugank in miselnih nalog: je še en dober način, kako otroke spodbujati k aktivnemu preživljanju prostega časa, s tem pa mu pomagamo tudi razvijati določene dele možganov.
• Prebiranje revij: revije, kot so Pil, Moj Planet, pa tudi Cicido, Ciciban in Cici zabavnik za najmlajše, ponujajo različne aktivnosti in tudi razne ideje, zbrane na enem mestu. Otrok ob prebiranju revij tako hkrati počne več stvari:
  •  zapolni svoj prosti čas,
  • rešuje miselne naloge,
  • računa,
  • vadi branje in razumevanje,
  • širi svoja obzorja,
  • pridobiva informacije o različnih temah,
  • se hkrati zabava in sprošča.

V revijah spoznava tuja življenja in težave, s katerimi se srečujejo vrstniki, kar razvija njegovo empatijo in mu pomaga premagovati lastne izzive odraščanja. Kvalitetne otroške in mladinske revije so zato odličen pripomoček za preživljanje prostega časa in sopotnik pri odraščanju.

• Preživljanje časa v naravi: ponuja možnost kreativne igre, pa tudi priložnost za pomiritev, kar bo otrok potreboval pri spopadanju s stresom.
• Družba živali: spodbuja empatijo in razvija zanimanje za živalski svet, kar lahko sčasoma vodi v odločitev za poklicno kariero, povezano z živalmi. Predvsem pa živali na ljudi delujejo terapevtsko in pomirjajoče, kar otroku lahko pomaga pri premagovanju različnih stisk.
• Obiskovanje muzejev in delavnic: te aktivnosti širijo znanje in zanimanje za različne teme ter odpirajo nova obzorja.
• Ustvarjanje v kuhinji: otroci z veseljem kuhajo, če le dobijo priložnost. Če ustvarjanje v kuhinji povežete z načeli zdrave prehrane, lahko otroku mimogrede privzgojite tako veselje do kuharije kot zdrave prehranske navade.
• Gospodinjska opravila: že majhen otrok si želi pomagati staršem, in če je na primeren način vključen v gospodinjska opravila, je tudi pospravljanje lahko dejavnost, ki ga veseli in sprošča v prostem času.
• Filmi in dokumentarne oddaje: so z dodatnim pogovorom na temo ogledanega lahko bogat vir informacij za tistega otroka, ki še išče svoje interese, izbira šolo za nadaljnje šolanje ali je samo vedoželjen.
• Druženje: otrok različne aktivnosti in življenjske sloge spoznava tudi s pomočjo sorodnikov (stricev, tet, dedkov in babic) in družinskih prijateljev, ki imajo drugačne navade in vrednote.
• Izleti in potovanja: ponujajo celo paleto novih uvidov in so priložnost za drugačno razumevanje sveta.
• Računalniki in računalniške igre: brez tehnologije danes ne gre. Če otrok pokaže zanimanje zanjo, ga lahko pri tem zelo usmerjeno podpremo – nauči se programiranja, novih trikov … Pomembno je le, da pravočasno omejujemo aktivnosti na računalniku in pametni tehnologiji, ki vodijo v odvisnosti.

Pri aktivnostih po pameti

Več aktivnosti ko bo otrok preizkusil, laže bo ugotovil, katera področja v življenju ga zanimajo in katera ne. A pri številu aktivnosti seveda ne gre pretiravati, sploh kadar gre za dejavnosti, ki jih bo otrok redno obiskoval poleg drugih obveznosti (recimo šole).

Zaradi preobremenjenosti se lahko otroku zamerijo prav vse dejavnosti, zato bi bil učinek lahko obraten od želenega.

Pomembno je predvsem, da otrok dobi priložnost za (bežen) preizkus na različnih področjih. Če zaznamo večji interes za katero od vsebin, ga pri izbiri podpremo in spodbudimo, naj ji posveti več časa – a seveda le, če si sam tega želi.

Pomembno je tudi, da ne strukturiramo vsega prostega časa, ki ga ima otrok na razpolago. Otrok se mora namreč naučiti tudi ravnanja s časom, ki ni vnaprej načrtovan, saj mu ta čas zagotavlja:

• počitek,
• priložnost, da se nauči biti sam s seboj,
• možnost, da se nauči ravnanja s časom in ga zapolni po svojih željah,
• prostor za razvijanje domišljije.

V tem času bo otrok imel tudi čas razmišljati o sebi in o svojih občutkih, kar je nujno za zadovoljno odraslo življenje.

Srečni starši, srečen otrok

Otroka lahko zelo učinkovito naučite, da je v stiku s samim sabo, tik pred spanjem. Takrat se pogovorite o najlepših in najslabših trenutkih dneva in skupaj predelajte čustva, ki so morda čez dan ostala neizrečena.

Enako učinkovite za ohranjanje stika s sabo in svojim telesom pa so lahko tudi različne vaje sproščanja, ki otroku pomagajo prepoznati napetosti v telesu ali pa ga zazibajo v sen. Ob umirjeni glasbi otroka povabite, naj se sprehodi skozi vsak del svojega telesa in ga v mislih sprosti.

A ne pozabite, otroci imajo samo eno željo: da bi bili njihovi starši srečni. Zato je najpomembneje, da najprej poskrbimo za svojo srečo. Pri tem pa lahko upoštevamo tudi zgornje nasvete, ki veljajo tako za otroke kot za odrasle.

The post Kako vzgojiti srečne otroke? appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Ljudje se poročajo, večinoma, zaradi ljubezni in zaljubljenosti. V trenutku, ko se par odloči za skupno prihodnost, verjame, da bo srečen. Imata skupne cilje, sanje, želje in interese. Ker pa samo življenje pred njiju postavi mnoge preizkušnje, finančno obremenjenost, otroke, bolezen… se na koncu lahko zgodi, da se kljub vsemu, za kar sta menila, da jima je skupnega, začneta odtujevati drug od drugega. Zato morda le ni presenetljivo dejstvo, da se večina ločitev zgodi v zrelih letih, ko se sicer pričakuje, da se bo za zakonca začelo najlepše obdobje v dvoje in skrb drug za drugega. O tej temi smo se pogovarjali z geštalt izkustveno družinsko terapevtko in psihoterapevtko Tino Korošec.

Zdi se nam čudno, ko se par po nekaj skupnih desetletjih življenja odloči za ločitev. Pa je to res nenavadno?

Ni nenavadno. Je zelo normalen, celo logičen pojav. Sploh če ga pogledamo v kontekstu psihosocialnega razvoja človeka.

V vsakem obdobju našega življenja se namreč srečamo z določeno razvojno nalogo, ki jo moramo predelati. Če se v zgodnji odraslosti srečujemo z nalogo vzpostavljanja intimnosti, formiranja partnerstva in morebitnega ustvarjanja potomstva ter tudi z vprašanjem materialne preskrbljenosti in karierne usmeritve, se v zrelih letih srečamo z vprašanjem minljivosti.

Ta nas neizogibno sili v razmislek o tem, kako smo do sedaj preživeli svoje življenje, s čem smo zadovoljni in s čim ne ter tudi z vprašanjem, kako in s kom bi si želeli preživeti preostanek let, ki nam je še na razpolago.

Če človek v tem obdobju pride do spoznanja, da ni zadovoljen s svojimi odločitvami v preteklosti in s tem, kako se je zaradi njih izteklo njegovo življenje, ima v tem obdobju še zadnjo priložnost, da spremeni potek dogodkov na tak način, da bo s svojim življenjem zadovoljen.

Zato ni redko, da je v tem obdobju glavna sprememba, ki jo ljudje naredijo, ravno ločitev od dolgoletnega partnerja, saj je ravno partnerski odnos pogosto vir nezadovoljstva v življenju posameznika.

Kakšni so ponavadi razlogi za takšno odločitev?

Osnovni razlog za to odločitev je, kot rečeno, splošno nezadovoljstvo s svojim partnerskim odnosom, do česar pa lahko z leti pride iz več razlogov.

Najpogostejši je gotovo ta, da se s svojim partnerjem tekom dolgih let skupnega življenja oddaljimo drug od drugega in zato ne vidimo več možnosti za skupno pot.

Dejstvo je, da nas v odnosu s partnerjem družijo skupne vrednote, želje in cilji (poleg spolne privlačnosti seveda), in če partnerja ne delata aktivno na svojem odnosu, se neredko zgodi, da tekom let skupnega življenja posameznika spremenita te vrednote, cilje in želje za prihodnost v različno smer. Tako se nekega dne zavesta, da nimata več istih pričakovanj od svoje zveze in za življenje ter, da ju nič več ne povezujejo, niti vzajemna čustva ljubezni.

Zelo pogosto do takega spoznanja partnerja prideta, ko od doma odidejo odrasli otroci ali pa, ko eden od partnerjev ostane brez dela ali se upokoji, saj takrat partnerji pogosto prvič po dolgih letih svojo pozornost znova namenijo svojemu partnerskemu odnosu in ugotovijo, da z njim niso več zadovoljni.

Odhod otrok od doma je z ločitvijo lahko povezan tudi na način, da je to dogodek, ki sta ga partnerja čakala, da se bosta lahko ločila. To se neredko zgodi pri tistih parih, ki so, kljub nezadovoljujočemu partnerskemu odnosu, sprejeli odločitev, da ostanejo skupaj zaradi otrok. Ko se taki starši prepričajo, da so otroci samostojni in preskrbljeni (ter ocenijo, da njihova ločitev ne bo več pretirano vplivala na njih), se tako tudi uradno in na papirju razidejo, čeprav ponavadi partnerskega odnosa v pravem pomenu te besede ni bilo več že dolgo pred tem.

Zelo pogost povod za razhod v zrelih letih so tudi odkrite afere oz. to, da si eden od partnerjev najde drugega partnerja in zaupnika. Do česar pride ponavadi zaradi nezadovoljenih potreb v odnosu: naj gre za pomanjkanje spolnosti, za nezadovoljeno potrebo po komunikaciji, izražanju čustev, bližini tudi po potrditvi s strani partnerja in drugih …

Še en razlog za ločitev in tudi menjavo partnerjev pa je lahko tudi t. i. kriza srednjih let, pri katerih gre v osnovi za strah pred staranjem. Krizo doživijo tisti posamezniki, ki se težko soočijo s procesom staranja in svojo minljivostjo in taki ljudje pogosto v tem obdobju naredijo drastične in pogosto tudi nepremišljene spremembe, ki naj bi jim prinesle ponoven občutek mladosti. Med temi spremembami se pogosto znajde tudi ločitev in s tem menjava partnerja, seveda  najpogosteje za mlajšega.

Obstajajo seveda tudi drugi razlogi, a če temu seznamu dodamo samo še tistega, omenjenega pri prejšnjem vprašanju (torej, da človek zaradi inventure, ki jo v tem obdobju naredi glede svojega življenja,pride do spoznanja, da s svojim partnerskim odnosom že dolgo, ali pa sploh nikoli ni bil zadovoljen in ima preprosto dovolj ter odnos zaključi), nekako zaokrožimo glavne razloge za razhod partnerjev v zrelih letih.

Ali se vam zdi, da ločitev v povprečju boljše prenašajo mladi pari, s krajšo dobo zakonske zveze in majhnimi otroci ali obratno?

To je zelo odvisno od vsakega posameznika oz. para ter od razlogov, zaradi katerih je prišlo do ločitve seveda pa tudi od tega, kako sta partnerja ločitev izpeljala.

Ločitev je, ne glede na to, v katerem obdobju partnerstva ali našega življenja se odločimo zanjo, težek in čustveno naporen korak. Vsako obdobje naše zveze pa pri tem doda tudi svoje, specifične izzive.

Ko so otroci majhni, partnerja, pri sprejemanju odločitve o razhodu, ki je že sama po sebi težka, recimo, bremeni dodatno še teža odgovornosti, ki jo imata do otrok, saj se zavedata, da bo ločitev za otroke neizogibno prinesla negativne posledice.

Zakomplicira pa se tudi, ker morajo posamezniki, dokler so otroci še majhni, s partnerjem (s katerim so se razšli, ker ga ne želijo več v svojem življenju), za čas odraščanja otrok še naprej vzdrževati stike, se usklajevati in sodelovati pri vzgoji ter se tudi redno videvati, kar je ob poplavi čustev, ki jih človek doživlja po ločitvi, prav gotovo dodaten izziv.

Izziv za mlada ločence je prav gotovo kasneje tudi ta, kako sprejeti novega partnerja svojega bivšega, ki bo imel tudi pomembno vlogo v življenju naših otrok, če nam je to všeč ali ne. Da ne govorimo o materialni delitvi ravnokar ustvarjenega skupnega doma, reševanju vprašanj dolgoročnih kreditov, ki smo jih morebiti vzeli s tem namenom z bivšim partnerjem itd.

Ko smo v zrelih letih, na drugi strani odločitev za ločitev prinese drugačne težave, in sicer v prvi vrsti soočenje s strahom pred osamljenostjo, ponavadi pred tem, da obstaja možnost, da bomo do konca življenja ostali sami.

Na drugi strani ponavadi predstavljajo starejšim parom težavo pri ločitvi tudi neizogibna sprememba življenjskega sloga, morebitna sprememba okolja, v katerem smo bivali, spremenjena dnevna rutina, kar je vsekakor težje starejšim ljudem kot mlajšim, ki so glede tega bolj fleksibilni.

Prav tako kot v mladih letih gre tudi pri zrelih parih nato še za izziv pri delitvi premoženja, ki je pogosto kar velik, saj morajo ljudje po dolgih letih skupnega bivanja zapustiti ali prodati skupni dom, na katerega so vezani spomini na odraščanje otrok, na mnoge partnerske izzive, vrsto let lepih skupnih trenutkov …

Izziv pa je pogosto tudi ta, da partnerji z majhno plačo ali pokojnino iz sorazmerno dobre finančne situacije z ločitvijo zapadejo v finančno stisko, kar lahko zanje predstavlja velik stres, saj v zrelih letih ljudje ponavadi težje najdejo dodatne vire zaslužka kot v mlajših.

Zato je težko reči, komu je lažje ali težje, ker je soočanje z izzivi, ki jih prinaša ločitev, kljub vsemu zelo subjektivna stvar, ki je bolj kot od dolžine trajanja same zveze odvisna od psihične odpornosti in osebne zrelosti posameznikov, ki se ločujeta.

Pri čemer pa drži dejstvo, da bolj kot sta partnerja osebnostno zrela in psihično odporna, lažje bosta prenesla ločitev in njene posledice, ne glede na njuno starost.

Kako se lotiti prebolevanja ločitve? Kakšen je sam proces in ali gre morda tudi za neko obliko žalovanja?

V času ločevanja in tudi potem, ko je ločitev že zaključena, gre posameznik čez močna čustva razočaranja, jezo in žalost, ki se jim pogosto pridružijo tudi zanikanje, sram, občutek neuspeha, občutek krivde, (posebej, kadar so v sliki  tudi otroci ali kadar zapuščamo partnerja, ki je finančno nepreskrbljen ali se bori z boleznijo ali invalidnostjo). Niso pa redki niti občutek gneva, besa, tudi občutek prikrajšanosti, nepravičnosti, kadar smo mi tisti, ki smo zapuščeni …

Nabor čustev in občutkov je seveda različen in odvisen od situacije, v kateri se nahajata partnerja, ki se ločujeta ter seveda od razlogov za ločitev ter morebitnih izgub, ki jih partnerja ob tem utrpita.

In drži, del procesa prebolevanja ločitve je tudi žalovanje za odnosom, ki se zaključuje. Pri čemer žalujeta oba partnerja, ne glede na to, kateri je bil pobudnik ločitve. V vsakem primeru se namreč soočimo z izgubo.

Ne žalujemo pa samo za izgubljenim partnerskim odnosom, temveč tudi za drugimi stvarmi kot npr. skupnim domom, izgubljeno družino ali vsaj predstavo le-te, za skupnimi aktivnostmi, spomini, tudi za materialnimi stvarmi, za skupnimi hobiji, za spremenjenimi odnosi s prijatelji in razširjeno družino, morebitno izgubo stikov z določenimi ljudmi, ki so bili zaradi partnerja del našega življenja, za spremembami vsakodnevnih navad in rutine, morebitno spremembo stalne lokacije bivanja, celo za dopustovanjem na priljubljenem skupnem kraju pa tudi za spremembo naše finančne situacije, posebej če se ta poslabša in za mnogo drugega …

Zato je za vse, ki se zaradi ločitve znajdejo sredi viharja čustev, enako in izredno pomembno, da si dajo čas in dovoljenje, da čutijo, kar čutijo in da v miru odžalujejo za vsem, kar bodo pogrešali, brez občutkov sramu in samoobtoževanja češ, ne bi se smel tako počutiti.

Pri tem seveda lahko zelo pomaga, če si poiščemo strokovno pomoč in podporo psihoterapevta, saj nas naval čustev lahko popolnoma preplavi in zaradi njega doživljamo tesnobo ali pa, če se s čustvi ne soočimo in jih ne izrazimo, zdrsnemo v depresijo oz. razvijemo kakšno bolezensko stanje.

Učinkovita možnost, za katero se vedno pogosteje odločajo pari, ki se ločujejo pa je tudi obisk partnerske terapije, na kateri lahko partnerja s pomočjo strokovnjaka predelata morebitne slabe občutke, ki se porajajo med in po ločitvi ter obdelata tudi preostala nesoglasja in zamere, ki so se pojavila v njunem odnosu pred, med ali po ločitvi ter na tak način zaključita partnerski odnos in korektno nadaljujeta morebitni starševski odnos, če to zahteva situacija (kadar imata odraščajoče otroke) oz. zaključite odnos, če ju ne veže nič drugega.

Dobra novica za vse, ki so v procesu ločevanja pa je ta, da intenzivni občutki, s katerimi se soočamo med in po ločitvi, praviloma izzvenijo nekje v  6 mesecih do dveh let in se zelo redko raztegnejo na daljše časovno obdobje.  V tem času se naše življenje in čutenje povrne v meje normale in, če v tem času uspemo rešiti tudi bivanjska in finančna vprašanja, že vzpostavimo novo življenjsko rutino in s tem notranje ravnotežje.

Kje se pojavi največ težav: pri delitvi premoženja ali čustvenem prebolevanju situacije?

Vsak par, ki se loči, gre čez  proces čustvenega prebolevanja in tudi čez proces delitve premoženja, ki sta v vsakem primeru (vsaj nekoliko) čustveno obarvana.

V kakšni meri in na kakšen način pa je seveda spet odvisno od več različnih dejavnikov.

Ampak generalno gledano, lahko rečemo, da bolj, kot je viharni čustveni del ločitve, večja so nesoglasja in napetosti pri delitvi skupnega premoženja.

Te težave so namreč večinoma posledica nakopičenih zamer, prizadetosti in drugih nerazrešenih težav, ki jih partnerja nista predelala med čustvenim procesom ločevanja, zato jih poskušata reševati skozi materialni del ločitve.

Takrat ljudje lahko, ne glede na leta, postanejo zelo nerazumni in se borijo z vsemi sredstvi, vse z namenom, da bi dobili neko notranje zadoščenje za svoje slabe občutke.

Tako da smo na koncu spet pri stopnji osebnostne zrelosti posameznika oz. obeh partnerjev. Večja kot je stopnja le-te, bolj bo ločitev potekala v spoštljivem vzdušju in brez večjih pretresov.

Kako odrasli otroci sprejemajo takšne odločitve staršev? Kako to vpliva nanje?

Redki so otroci, za katere ločitev staršev, ne glede na to, koliko so stari, ne bi bila vsaj do neke mere boleča in ob kateri ne bi začutili izgube.

A odrasli otroci ločitev staršev veliko lažje in hitreje predelajo od mlajših otrok, na katere ločitve drastično vplivajo, saj spreminjajo njihov potek življenja, ogrožajo občutek varnosti in na splošno pomenijo zanje ogromno izgubo.

Je pa intenzivnost čustev, ki jo odrasli otroci doživljajo ob ločitvi staršev, odvisna predvsem od tega, kako dobro so otroci kot odrasli “postavljeni” kot osebe, pri čemer mislim predvsem, koliko so se čustveno osamosvojili od staršev in kakšno stopnjo osebne zrelosti so dosegli.

Odrasli otroci, ki so se čustveno osamosvojili od svojih staršev in so dosegli določeno stopnjo osebnostne zrelosti, bodo ponavadi, še preden bo prišlo do ločitve, opazili pomanjkljivosti partnerskega odnosa svojih staršev in jih zato taka novica ne bo toliko presenetila, niti pretresla. Ne bo pa niti spremenila njihovega odnosa s posameznim staršem, saj se tak otrok ne bo postavljal na nobeno stran, ker bo razumel, da to ni njegova ločitev od staršev in, da zanj odnos z njima ostaja enak.

Tiste odrasle otroke, ki čustvene (in pogosto tudi fizične ter finančne osamosvojitve) še niso izpeljali (in mnogi med njimi so taki, ki štejejo že preko 30, 40 včasih tudi več let), pa lahko ločitev doživljajo bolj burno in jih tudi prizadene. Pogosto zato, ker se počutijo pretirano povezane s starši in jim je na zanje hudo ter celo prevzemajo bolečino staršev, kot bi bila njihova, na drugi strani pa tudi zato, ker jim informacija o ločitvi do dobra zamaje njihov občutek varnosti, saj je ta še vedno vezan na odnos s starši. Zato lahko taki posamezniki v tem procesu doživijo nekoliko večji čustveni proces, celo občutijo  znake depresije, tesnobe, anksioznosti.

Je pogosto mišljenje otrok »če njima ni uspelo, tudi meni ne bo?

Tako prepričanje ni redko. A vseeno se zdi, da se prej, kot bi se prepuščali takemu mišljenju, otroci ločenih staršev celo bolj od svojih vrstnikov, (katerih starši se niso ločili), trudijo za svoje partnerske odnose, saj ne želijo ponoviti napak svojih staršev.

Ali dolgotrajen nesrečen zakon lahko vpliva na razvoj bolezni partnerjev?

Vsekakor. Danes je dokazano, da psihični stres, nezadovoljstvo in neizražena ali potlačena čustva vplivajo na naše zdravje, zato ni redko, da ljudje, ki niso zadovoljni s svojim partnerstvom in, ki ne rešujejo aktivno tega problema, pogosto razvijejo fizične simptome.

Ti se lahko kažejo v zelo različnih oblikah, zato jih pogosto ne povezujemo z nezadovoljstvom v odnosu, saj na prvi pogled skoraj ni mogoče videti teh povezav. A, ko pogledamo pobližje, lahko najdemo povezave. Pri tem gre lahko za zelo različne simptome kot npr. ponavljajoči se glavoboli, težave z erekcijo, povišan pritisk, težave s srcem, bolečine v določenih delih telesa tudi težave s ščitnico in mnoge druge.

Seveda ni vsak tak fizični simptom vedno povezan s psihičnim dogajanjem in to je potrebno imeti v mislih. A če se srečujemo s ponavljajočimi se fizičnimi simptomi, za katere zdravniki ne odkrijejo fizičnih razlogov, je smiselno pomisliti na to, da se razlog morda nahaja v našem doživljanju nezadovoljujočega partnerstva ali drugih odnosov.

The post Za ljubezen je vedno pravi čas. Kaj pa za ločitev? appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

V preteklosti smo bolj malo vedeli o tem, kolikšen vpliv imajo na videz nepomembni dogodki iz otroštvu na naše odraslo življenje. Padcem, ugrizom domačih živali, strašenju staršev ali sorojencev, odvzemu krvi ali kakšnemu drugemu zdravniškemu posegu nekoč niso pripisovali velikega pomena. Celo nasprotno, ljudje so bili prepričani, da bodo tovrstni dogodki otrokom pomagali zrasti v pogumne in močne odrasle, ki se bodo znali bolje soočati z nevarnostmi. Danes vemo, da je takšno razmišljanje precej zgrešeno.

Že res, da slabe izkušnje okrepijo, ampak …

Psihoterapevti se vsak dan srečujemo z ljudmi, ki nosijo posledice travmatičnih dogodkov iz otroštva. Zato opozarjamo, kako pomembno je, da se znamo odrasli, predvsem pa starši, na stresne dogodke pravilno odzvati. Otroku moramo znati pomagati »predelati« slabe dogodke in se ne delati, kot da se ni nič zgodilo.

To, da se otroci učijo iz slabih izkušenj, večkrat v svojih zapisih poudarjam tudi sama. Otroci jih potrebujejo zato, da se preizkušajo v svojih sposobnostih pa tudi da vadijo veščine soočanja z različnimi situacijami. A eno so slabe izkušnje, drugo pa dogodki, ki jih otroci doživijo kot travmatične.

Pri vseh stresnih dogodkih je sicer pomembno, da jih starši opazijo in jim namenijo pozornost ter otroku ponudijo čustveno podporo. Pri travmatičnih izkušnjah pa otroci še posebej močno potrebujejo ob sebi odraslega človeka, da jim pomaga predelati čustva in občutke, ki ga popolnoma preplavijo in onesposobijo.

Če otrok takšne pomoči ne dobi, lahko »zamrzne« v travmi, kar prinaša tako fizične posledice (psihosomatske težave) in bolezni kot tudi težave v čustvovanju in počutju, ne nazadnje pa tudi v vedenju, kar pa lahko pripelje celo do spremembe osebnosti. Starši recimo pogosto poročajo o tem, da je še včeraj nasmejan, odprt in vesel otrok nenadoma postal introvertiran, sramežljiv in odmaknjen, včasih celo nasilen in agresiven.

Da bi lahko ločili slabo izkušnjo od travmatičnega dogodka, moramo najprej razumeti, kaj travmatični dogodek sploh je.

Kaj so travmatični dogodki?

Travmatični dogodki so tisti nenadni (in tudi ponavljajoči se) dogodki, ki povzročajo intenziven stres in odstopajo od našega normalnega izkustva. Tovrstni dogodki nas vedno čustveno preplavijo in zrušijo naš običajni način soočanja s težavami. Takrat pogosto preklopimo na nagonske odzive. Lastnih dejanj in občutkov najpogosteje ne razumemo, zato lahko zaradi tega začnemo obsojati same sebe, kar pripelje do dodatnih težav.

Dogodki, ki jih ljudje najpogosteje doživijo kot travmatične, so:

• prometna ali druga nesreča,
• izguba ljubljene osebe,
• težja bolezen ali bolezen ljubljene osebe,
• operativni posegi,
• spolna zloraba,
• prisostvovanje nasilju,
• nasilje,
• ponavljajoče se čustvene zlorabe ali zanemarjanja (lahko tudi milejše oblike, kot je čustvena manipulacija),
• na prvi pogled manj pretresljivi dogodki, kot so padci, prepiri, ugrizi domačih živali …

O teži travme ne odloča teža dogodka

O tem, ali bo po posameznem dogodku prišlo do travme ali ne, ne določa to, kako »težek« je bil dogodek, temveč to, za kako »težkega« ga doživi vsak posameznik. Dogodek, ki se nekomu zdi neobvladljiv in ga doživi kot travmatičnega, se drugemu morda ne bo zdel nič posebnega in se bo z njim spopadel brez težav.

Ta podatek pojasni dejstvo, zakaj se lahko dva človeka na enak dogodek odzoveta drugače. Težo dogodka oceni naša psihična odpornost.

Psihična odpornosti je sposobnost posameznika, da si po stresu in slabih občutkih, ki se pojavijo ob težjih izkušnjah in posebej ob travmatičnih dogodkih, hitro opomore in brez težav živi naprej.

Nekateri ljudje so že od rojstva psihično bolj odporni kot drugi, a načeloma velja, da moramo psihično odpornost vsi razvijati vse življenje. Negujemo jo z učenjem v stresnih situacijah pa tudi preventivno z različnimi aktivnostmi in vajami.

Ena izmed zelo koristnih vaj za večjo psihično odpornost je raziskovanje zaznav v telesu. Vaja je zelo preprosta: naslonimo se na udoben sedež ali se uležemo na posteljo in poskušamo v mislih začutiti vsak del telesa. Pri tem poskušamo posamezne dele telesa sprostiti (v mislih), ključno pa je, da jih začutimo in poskušamo ugotoviti, kako se »počutijo«.

Sčasoma lahko svojo pozornost večkrat usmerimo na telo in prepoznamo, v katerem delu telesa občutimo določeno čustvo in na kakšen način. Takšne vaje so izjemno dragocene, saj z njimi usmerimo pozornosti na občutke, to pa nam pomaga, da te občutke v telesu hitreje prepoznamo in da nas ne spravljajo v stisko. Ko občutke začutimo, se z njimi v stresnih situacijah lažje soočimo, saj se jih ne prestrašimo.

O tem, kako razvijati psihično odpornost, govori tudi čudovita knjiga avtorjev Petra A. Levina in Maggie Kline z naslovom Skupaj premagujmo travme in stres, ki ponudi tudi vrsto vaj in iger.

Knjiga je sicer namenjena staršem oz. odraslim, ki delajo z otroki, a je kljub temu dragoceno branje za vsakega izmed nas, saj nam pomaga razumeti, kakšen vpliv ima travma na naše telo, kako se lahko na stresne dogodke pripraviti vnaprej in kako ravnati, ko so se nam že zgodili.

Začnimo na zdravih temeljih

Naša psihična odpornost je v veliki meri odvisna tudi od naše (notranje) sposobnosti za samoregulacijo čustev, ki jo začnemo razvijati že v prvih mesecih življenja in jo urimo vsa leta odraščanja.

Pri tem, kako vešče ravnamo s čustvi, ima ključno vlogo mama (oziroma starši ali skrbnik), ki je od prvih dni po rojstvu v najtesnejšem stiku z otrokom. Naloga mame je, da se kar najbolj učinkovito uglasi z otrokom, kar pomeni, da čim bolje prepoznava njegove potrebe in jih tudi v čim večji meri zadovoljuje.

Na splošno to pomeni, da otroku ponudi pravo mero tistega, kar potrebuje za zdrav razvoj, in sicer:

• skrb,
• ljubezen,
• varnost,
• hrano,
• bližino,
• pomiritev,
• skrb za higieno …

Če znajo starši prepoznati otrokove potrebe in poskrbeti zanje, se otrok uči, kako se pomiriti, kadar je vznemirjen. Na ta način razvije sposobnost samopomiritve in s tem krepi psihično odpornost, da bo znal ob stresnih situacijah hitreje poiskati čustveno ravnovesje.

V poznejšem življenju zato v stresnih situacijah ne bo potreboval »pripomočkov«, ki bi mu prinesli pomiritev (npr. hrana, pretirana spolna aktivnost, droge, alkohol …). Zato je res zelo pomembno, da so starši sposobni videti svojega otroka in njegove potrebe ter se z njim povezati.

Za travmo ni imun nihče

To, da imamo vzpostavljen trden in zdrav sistem za soočanje z nevarnostjo, je toliko bolj pomembno tudi zato, ker za travmatične dogodke ni imun nihče med nami. Z dogodki, ki jih bomo doživeli kot travmatične, se bomo nekoč v življenju srečali prav vsi.

To so dogodki, ki nas pretresejo – dobesedno. Naše telo namreč v hipu preplavijo hormoni, občutki in čustva ter vrsta drugih fizičnih zaznav, kot so vonji, bolečina in slike, ki jih je precej težko predelati. Zato je poleg že večkrat omenjene dobre psihične odpornosti zelo dobrodošlo, če poznamo procese, ki se med travmatičnim dogodkom in po njem sprožajo v našem telesu.

Če vemo, kaj se v telesu dogaja, lahko telesu pomagamo, da lažje in hitreje ponovno vzpostavi ravnovesje. To sposobnost imamo na srečo vsi prirojeno, a jo, če ne razumemo, kaj se z nami dogaja, pogosto »blokiramo«, s tem pa ostanemo zataknjeni v travmi. Da bi lahko dovolili telesu opraviti njegovo delo, moramo vedeti, kako deluje, ko se mu bliža nevarnost.

Kako deluje telo med travmo

Ob nevarnosti se naše telo iz miselnega načina procesiranja (ta poteka v najmlajšem delu naših možganov; v njem delujemo večino dneva) prestavi v čustveni del, ki je v starejšem delu naših možganov. Ta del veliko hitreje procesira informacije iz okolice kot t. i. miselni možgani in telesu zelo hitro pošlje signal, da nam preti nevarnost.

Takrat naše telo vklopi avtopilota in se pripravi na akcijo. Hkrati z informacijo o nevarnosti se sprostijo hormoni, ki pospešijo prekrvitev in preusmerijo energijo iz delov telesa, ki jih v akciji ne potrebujemo, v tiste dele, ki nam služijo za pobeg ali soočenje s situacijo.

Če je nevarnost tako huda, da iz nje ni moč pobegniti, telo odreagira z zamrznitvijo ali kolapsom (nezavest, nemoč), ker oceni, da bo s tem povečalo možnost preživetja. Ko nevarnost mine, telo vso odvečno nabrano energijo izloči iz sistema s tresenjem.

Če zaradi okoliščin procesa beg-ali-boj ne moremo zaključiti ali če po kolapsu ne sprostimo odvečne energije (če telesu ne dovolimo, da se trese), nakopičena energija ostane v telesu in začne povzročati težave.

Zato je zelo pomembno, da razumemo, da je tresenje normalen odziv telesa. Zato ga moramo dopustiti, saj se tako pravzaprav telo povrne v stanje uravnoteženosti.

Ko telo »zamrzne«

Če smo po dogodku še naprej v nevarnosti (npr. po prometni nesreči, ko obstaja možnost naleta, ali med šivanjem, ko ne moremo pobegniti), se proces ne more zaključiti, zato se »zaklenemo« ali »zamrznemo« v travmatični izkušnji.

Takrat se lahko pojavi vrsta težav, v različnih oblikah in stopnjah, kot so:

• nepojasnjene telesne bolečine,
• vsiljeni spomini na dogodek ali dogodke iz preteklosti,
• groza in strah v situacijah, ki nas spomnijo na dogodek,
• nočne more,
• pretirane čustvene reakcije in stresni odzivi ob običajnih situacijah,
• nenadne spremembe razpoloženja,
• izguba zanimanja za življenje,
• kronična utrujenost,
• anksioznost,
• depresija …

Takšne težave lahko precej spremenijo naše življenje, saj nas omejujejo pri polnem doživljanju čustev in sveta okoli sebe. Hkrati pa zaradi teh težav pozneje pogosto iščemo pomoč strokovnjakov.

Kaj torej pomaga omiliti travmatični dogodek?

O tem, ali bo ogrožajoči dogodek pustil posledice ali ne, odloča več dejavnikov. Boljši ko je odziv, večja je verjetnost, da bomo po travmi hitreje okrevali in jo odnesli brez večjih posledic.

Najpomembnejše strategije ob soočanju s travmo (poleg psihične odpornosti) so:

1. Da smo po dogodku ponovno varni in ne ostajamo še naprej v nevarnosti.

Če se nevarnost ne konča, je velika verjetnost, da bomo razvili posttravmatski stresni sindrom, zato je pomembno, da se za otroke ali ljudi, ki so doživeli travmo, poskrbi in se jih umakne na varno.

2. Da so med dogodkom ali po njem ob nas mirni, sočutni in zanesljivi ljudje, ki nam vzbujajo zaupanje.

Tako se hitreje pomirimo in predelamo travmo. Pri tem ima veliko vlogo tudi dotik. (Če smo priča dogodku, z mirnim glasom prigovarjajmo žrtvi in se je nežno dotaknimo, če nam to dovoli.)

3. Da dobro razumemo čustvene odzive in dogajanje v telesu med travmatičnim dogodkom in po njem.

Včasih se ljudje sramujemo dogodka, svojih čustev in odziva. Če razumemo svoje reakcije, lažje sprejmemo in predelamo tudi svoje občutke. Žrtve travmatičnih dogodkov sebi najpogosteje zamerijo, da niso odreagirale na situacijo, se branile ali pobegnile. Ko izvejo, kakšen je naraven odziv človeškega telesa, lažje sprejmejo svoje ravnanje in se ne počutijo več krive. Če nekomu stojimo ob strani pri travmi, mu lahko prigovarjamo, da je v redu vse, kar čuti, in da se mu teh občutkov ni treba bati.

4. Soočenje s čustvi in telesnimi odzivi

Po travmatičnih dogodkih se pogosto bojimo soočenja z lastnimi občutki in čustvi, saj so nas med dogodkom preplavili in se jih zato bojimo. A ravno pogum, da se soočimo z njimi, in tudi, da telesu pustimo, da naredi, kar je njegova naravna reakcija na take dogodke, npr. da se prične tresti, nam lahko prihrani kar nekaj časa in tudi muk, ki sicer lahko sledijo nezaključenemu procesu telesa med tovrstnimi dogodki. Zato pomaga, da pomagamo žrtvi usmeriti pozornost na zaznave.

Travma ni smrtna obsodba

Na srečo znamo terapevti zelo dobro zdraviti travme, zato je okrevanje mogoče. Je pa postopek okrevanja ponavadi dolg in počasen ter zahteva veliko potrpljenja. Zato je vsekakor boljša preventiva kot kurativa.

Če otroci odraščajo ob odraslih, ki so se z njimi dobro uglasili, in hkrati tudi razumejo dogajanje v telesu ob stresnih dogodkih, imajo veliko boljše možnosti, da se tudi s težkimi življenjskimi situacijami dobro spopadajo in po njih hitreje okrevajo.

Če kot otroci niso imeli te sreče, lahko v odrasli dobi svoje razumevanje travme raziščejo z mnogimi izvrstnimi knjigami, ki so izšle na temo travm. Knjiga Skupaj premagujmo travme in stres je ena izmed njih. Njena odlika je, da na sistematičen način vodi skozi travmatične dogodke in poudarja, kako pomembna je reakcija odraslih v takih situacijah.

Ko bodo pozneje sami postali starši, bodo otroku ali tudi odraslemu s svojo mirnostjo in razumevanjem pomagali, da bo dogodek predelal in v telesu ponovno vzpostavil čustveno ravnovesje.

The post Skupaj premagujmo travme appeared first on PsiHara by Tina Korošec.