Značilen primer tega, kako se enostransko lotevamo reševanja težav, je hujšanje. Ideja, da bomo odvečne kilograme izgubili, če si zastavimo dober plan prehranjevanja in se ga držimo, je dobra. A na žalost pri večini ne deluje. Razlog je, da za odvečno težo ni kriva samo slaba prehrana, temveč tudi drugi dejavniki, kot so premalo gibanja, hrana kot strategija premagovanja težav, odraz slabe skrbi zase, izpostavljenost stresu, lahko tudi »kopičenje« čustev in energijske blokade …

Odprava simptoma še ne pomeni rešitve

Enako velja za reševanje telesnih težav in simptomov, denimo bolečine v želodcu, ponavljajočih se glavobolov in podobno. Ti problemi so pogosto razlog za obisk zdravnika, ki nas napoti na nadaljnje preiskave in nam, če ugotovijo izvor težave ali pa tudi ne, predpiše zdravila. Za nekaj časa je naš problem rešen. A pogosto se ponovi. Zakaj? Ker smo odpravili zgolj simptom, ne pa tudi vzroka zanj, ki lahko tiči v neprimerni prehrani, nezadostni hidriranosti, preveliki izpostavljenosti stresu, nepredelanih ali neizraženih čustvih, samoobtoževanju …

Knjiga Zapisi o živčnem planetu se mi je takoj zdela dragocena predvsem zato, ker avtor v njej zelo dobro povzame duh časa, v katerem živimo. Hkrati nazorno predstavi svoje težave z duševnim zdravjem, v katerih se lahko prepozna vsak izmed nas.

Govori namreč o anksioznosti, paničnih napadih in napadih tesnobe, pa o depresiji, odvisnosti od družabnih medijev in drugih težavah, ki jim zaradi sodobnega načina življenja skorajda ne moremo ubežati. Zveni znano, kajne?

Potrošniška družba: z vami je nekaj narobe

Del problema, ki prispeva svoj delež pri težavah sodobnega človeka, je, kot ugotavlja tudi Haig v svoji knjigi Zapisi o živčnem planetu, da živimo v družbi, ki je naravnana na povečevanje dobička, zaradi česar nas usmerja v potrošništvo.

Da bi bili dobri potrošniki, nas je treba namreč prepričati, da nam nekaj manjka. To je najlažje doseči tako, da ljudem njihovo življenje pokažeš kot nepopolno ter jim hkrati ponudiš rešitev – določen izdelek ali storitev.

Slika popolnosti

S plakatov, revij in ekranov v nas strmijo popolni ljudje – brez celulita, aken in odvečnih kilogramov, s svilnato gladko kožo, izoblikovanimi mišicami in ravno prav velikimi oblinami. Vsi imajo prav tako čudovite partnerje, otroke in prijatelje, kot so sami … In če to priznamo ali ne, se začnemo podzavestno primerjati. Seveda brez razmisleka, ali so te podobe sploh realne. Kaj hitro tudi ugotovimo, da ne naše življenje ne naše telo ni takšno kot pri drugih.

Tako se rodi občutek, da nečesa ne počnemo prav. Nekaj mora biti narobe z nami, če nismo sposobni doseči standardov drugih!

Za potrošniško družbo je to odlično izhodišče, saj bomo te »ideale« poskušali doseči, pa naj gre za vadbo, novo kremo ali prehranske dodatke. Toda za našo samopodobo se s tem začenja pot v katastrofo.

Ljudje s slabo samopodobo so ranljivi

Preden uvidimo, da se primerjamo s podobami, ki v resničnem življenju ne obstajajo, je stvar že terjala svoj davek. Po navadi se to kaže kot:

• nezadovoljstvo s sabo, s svojim telesom in/ali življenjem,
• občutek nezadostnosti,
• duševne težave – depresija, anksioznosti, tesnoba, panični napad, razne odvisnosti …

Vendar za te občutke ni krivo samo bombardiranje s predstavami, o tem, kakšni bi morali biti (pa nismo). Pogosto je za to kriva tudi slaba samopodoba, zaradi katere smo še bolj dojemljivi za sugestije o naših napakah! Preprosto ne moremo verjeti vase, saj smo prepričani, da taki, kot smo, nismo ok!

Samopodoba ni samozavest

Samopodoba je izraz, ki ga pogosto pomešamo z izrazom samozavest. Oba pojma sta sicer med seboj povezana, ne pomenita pa istega. Ko govorimo o samopodobi, govorimo o prepričanjih, ki jih imamo o sebi:

• o tem, kdo smo,
• kako doživljamo sami sebe,
• kaj si mislimo o sebi.

Ta prepričanja oblikujemo na podlagi naših odnosov in izkušenj, ki smo jih dobili med odraščanjem in pozneje v življenju.

Pri samozavesti, ki je del samopodobe, pa gre predvsem za zaupanje, da zmoremo in znamo, kar je odvisno predvsem od izkušenj, ko smo se česa novega naučili in s tem dobili zaupanje v svoje sposobnosti.

Slaba samozavest v nasprotju s slabo samopodobo ni toliko problematična, saj jo sorazmerno lahko okrepimo z različnimi preizkušnjami. S tem pridobivamo samozavest. Grajenje pozitivne samopodobe pa je veliko bolj kompleksen proces, saj zahteva novo vzpostavitev odnosa s samim sabo in spremembo osnovnih prepričanj o sebi. Dobra novica je, da je mogoče!

Vse se začne v otroštvu

Kakšna bo naša samopodoba, določajo prepričanja, ki smo jih o sebi oblikovali med odraščanjem na podlagi izkušenj. Če so bile te izkušnje večinoma dobre in so bili taki tudi odzivi naše okolice (na nas, naša čustva, želje in naša ravnanja), bo dobra tudi naša samopodoba.

V tem primeru se namreč naučimo zaupati sebi. Upamo si slediti svojim željam in pokazati svoja čustva, saj verjamemo, da nas bodo imeli ljudje okoli nas radi, tudi če ne bomo vedno vsega naredili po njihovih željah. V bistvu verjamemo, da smo v redu. Kot odrasli bomo zlahka jadrali skozi življenjske preizkušnje, saj bomo vedno čutili trdna tla pod nogami, ne glede na odnose z drugimi.

Če pa smo kot otroci imeli ob sebi ljudi, ki so se na naše vedenje, čustva in želje odzivali negativno, smo dobili sporočilo: Nisi v redu. Zato čutimo, da nismo vredni ljubezni, da naša čustva in želje za druge niso ne pomembne ne sprejemljive. Naučimo se, da je čustva bolje prikriti, vedenje pa prilagoditi drugim, saj bomo le tako lahko deležni naklonjenosti in s tem občutka, da smo v redu vsaj takrat, ko so drugi zadovoljni z nami!

Tak človek ne zaupa več vase: ne ravna se po svojih čustvih, občutkih, instinktih in željah, temveč se ravna po željah drugih. Pod seboj ne čuti »trdnih tal«, saj je usmerjen k drugim, ne k sebi. Takšni ljudje imajo slabo samopodobo.

Rešitev v stiku s sabo

Da bi v tem svetu lahko stali trdno na svojih tleh in nas ne bi nenehno »premetavalo« vsakič, ko se znajdemo v težavah, moramo okrepiti oz. izboljšati svojo samopodobo. To pa lahko dosežemo le tako, da spet vzpostavimo v otroštvu izgubljeni stik s sabo in zgradimo zaupanje vase.

Prvi korak, ki ga moramo za to narediti, je, da pozornost umerimo nazaj nase:

• namesto da se ukvarjamo s tem, kaj čutijo ali želijo drugi, se vprašamo, kako se počutimo mi in kaj si želimo mi;
• ko začnemo spet jasno zaznavati sebe, svoje občutke, potrebe in želje, v sebi začutimo trdnost, ki prinese občutek, da nadzorujemo situacijo.

Ozavestimo, kaj nas spravlja v slabo voljo

Pri tem je pomembno, da smo v vsakem trenutku pozorni na to, kako se počutimo.

• Kaj nas spravlja v dobro in kaj v slabo voljo?
• Kako se odzivamo na besede in dejanja drugih?
• Kako se počutimo, ko prebiramo objave na družabnih omrežjih in novičarskih portalih, poslušamo poročila ali se pogovarjamo s prijatelji?

Se počutimo dobro ali slabo? Če je odgovor dobro, potem samo nadaljujte to, kar počnete! Če pa je odgovor slabo, poiščite »prelomno točko«, na kateri ste se začeli počutiti slabo. Vprašajte se, po kateri novici ali prebrani objavi ste se začeli počutiti slabo. Tako boste ozavestili situacije, ki vas spravljajo v slabo voljo.

Izločimo, kar nas ne osrečuje

Naslednji korak je, da razrešimo stvari, ki v nas povzročajo stisko ali slabo voljo. Če to ni dovolj, jih iz svojega življenja preprosto izločimo! Zakaj bi brali nekaj, kar nas spravlja ob živce? Zakaj bi se družili z nekom, ob katerem se počutimo slabo? Zakaj bi viseli na Instagramu, če se ob tem počutimo manjvredne?

Vsi si zaslužimo lepo, srečno in mirno življenje, a najprej mora priti spoznanje, da smo sami tisti, ki si moramo tako življenje ustvariti. Dokler bomo prepričani, da nad stvarmi, ki nas spravljajo v slabo voljo, nimamo vpliva, bomo zagotovo trpeli. Ko bomo spoznali, da imamo moč za spremembo (ali umik), bomo imeli tudi boljši občutek!

Ne primerjajte se z drugimi

Pri grajenju dobre samopodobe je pomembno, da se nehamo primerjati z drugimi! Na to v knjigi Zapisi o živčnem planetu opozarja tudi Matt Haig.

Pri tem nam lahko pomaga dejstvo, ki smo ga odkrili na začetku članka: da popolni ljudje obstajajo samo na slikah in ekranih. Mojim klientom pa najbolj pomaga predvsem zavedanje, da smo vsi unikatni in da bi svet, če bi bili vsi enaki, izgubil svoj čar!

Sprejemanje slabih in prepoznavanje dobrih lastnosti

Del procesa pri grajenju boljše samopodobe pa je tudi prepoznavanje svojih pozitivnih lastnosti in sprejemanje tistih, ki jih sami vidimo kot negativne. Oboje je pri ljudeh z nizko samopodobo po navadi problem: prvih ne zmorejo prepoznati, drugih pa ne sprejeti.

Zato je pomembno, da si naredimo seznam prvih in drugih ter preverimo, kako nam lahko služijo. Tudi »negativne« lastnosti imajo namreč v našem življenju določeno funkcijo ali so jo imele med odraščanjem. Ko jih prepoznamo, jih tudi lažje sprejmemo.

Fokus na pozitivne občutke

Psihoterapevti do dobre samopodobe pomagamo tudi z usmerjanjem k občutkom v telesu. Ljudje s slabo samopodobo so od svojih občutkov po navadi povsem odrezani, saj so jih žrtvovali za »prilagajanje« drugim. Nagnjeni pa so k temu, da usmerjajo pozornost na negativnosti.

Preprosta vaja, kako se usmeriti na pozitivno, je recimo ta, da se usmerimo na dele telesa, ki jih čutimo kot prijetne. To so lahko lasišče, uho, del roke, utrip srca … Če takega občutka ne moremo zaznati v telesu, se lahko razgledamo po prostoru in poiščemo točko, ob kateri se počutimo prijetno.

Ko to prijetnost najdemo, se ob njej ustavimo in preprosto uživamo nekaj trenutkov. Na tak način bomo tudi v neprijetnih situacijah znali usmerjati pozornost na prijetne občutke in jim posvečati več pozornosti.

Kako še okrepiti samopodobo?

• Preizkusimo se v novih stvareh, hobijih in aktivnostih, posebej tistih, ki so nas od nekdaj privlačili. Tako ne razvijamo le novih spretnosti in zaupanja vase, temveč premagujemo tudi svoj strah. Za to smo nagrajeni s ponosom, užitkom in uspešnostjo! Hkrati pa med aktivnostmi bolje spoznavamo sebe in svoje strasti.
• Z glasbo, umetnostjo, plesom: ljudje s slabo samopodobo pogosto težko izražajo sami sebe, zato jim lahko pri tem pomagajo različne umetniške zvrsti.
• Psihoterapija je priložnost, da se zagledamo z drugačnimi, manj kritičnimi očmi ter spoznamo, da smo že v redu taki, kot smo. Med terapijo se naučimo imeti radi sebe in ravnati v skladu s sabo.

Poti do dobre samopodobe je torej več! Pravzaprav ni pomembno, kako pridemo do nje, pomembno je, da jo pridobimo! Občutek, ki ga prinese dobra samopodoba, je namreč zelo dobrodejen. Prinaša namreč zadovoljstvo s samim sabo in občutek trdnosti v sebi, tudi takrat, ko je okoli nas »neurje«. Iz izkušenj lahko povem, da z boljšo samopodobo pridejo tudi stabilnost, sproščenost in zadovoljstvo, predvsem pa izgine potreba po primerjanju z drugimi. Obremenjenost s tem, kaj si bodo o nas mislili drugi, izgine. Za to pa se že velja potruditi, kajne?

Morda je ravno zato letos pravi čas, da prevetrimo tudi naše praznične navade, ki smo jih v življenju posvojili za svoje, čeprav nas morda nikoli niso osrečevale.

Praznični stres

Ko pomislimo na praznike, večina med nami pomisli na božično dekoracijo, druženja s prijatelji in družino, na koncerte, zabave in seveda: darila! A ko pomislimo malo bolje, se spomnimo tudi na:

• »razbijanje« glave s tem, kaj komu kupiti,
• na stres ob nakupovanju daril,
• na prazen bančni račun po koncu praznikov,
• na slabo voljo in prepire,
• na izčrpanost in, nenazadnje,
• na prebavne težave.

Zakaj torej, kljub temu, da se ob koncu vsakega leta po praznikih počutimo približno enako slabo, naslednje leto spet naredimo vse popolnoma enako?

Ker se spodobi

Na podlagi odnosov ter izkušenj, ki smo jih doživeli med odraščanjem, ponotranjimo glasove in vrednote naših bližnjih, ki v obliki »naših« prepričanj o tem svetu nato usmerjajo naše življenje. Od tega, kakšne informacije, navodila, usmeritve in prepovedi smo poslušali, je odvisno, koliko si »upamo« v svojem življenju ravnati po svoji volji in koliko nas usmerjajo ta zakoreninjena prepričanja. Če smo v mladosti pogosto poslušali stavke, kot so:

• »Ne spodobi se…«,
• »Ne smeš tako!«,
• »Moral bi…«,

je velika verjetnost, da je večina naših dejanj še vedno usmerjana s strani drugih.

Se ravnamo po sebi?

Če želite uvesti praznične spremembe, je zato treba najprej pri sebi preveriti, kakšen je naš odnos do praznikov. Nas praznične aktivnosti veselijo (in prosim, bodite iskreni) ali je to le nekaj, kar se pač mora, se spodobi? Če nas praznične obveznosti iskreno veselijo, super.

A redki so primeri, ki so jim všeč prav vsi deli praznikov, pa si, zaradi zakoreninjenih prepričanj in strahu pred odzivi, ne upajo narediti sprememb. Kaj vas torej ovira pri tem, da bi, recimo, letos izpustili kakšno praznično druženje, ne bi kuhali praznične večerje ali celo ne bi kupili daril?

Idealni prazniki

Kakšni bi bili vaši idealni prazniki? Zapišite si na papir vse, kar bi si želeli ohraniti, in vse, kar bi najraje izločili. Kako se ob tem počutite? Začutite svobodo? Bi bili to vaši idealni prazniki? Če ne, popravite seznam!

Dodelujte ga toliko časa, dokler ne bo predstavljal vaših idealnih praznikov! Ko bodo vaše misli v zvezi s prazniki na papirju, bodo veliko bolj realne in morda bodo prinesle dodaten zagon, da letos res naredite spremembo!

Strah pred odzivom

Kaj hitro pa pridemo do ovire, ki nas ponavadi odvrne od tega, da bi naredili odločilni korak: do dejstva, da moramo o svojih željah obvestiti družino in prijatelje. Bodo naše ideje sprejeli? Morda. Morda tudi ne. Utečene stvari, sploh tradicijo, je težko spreminjati! Vendar je mogoče.

Mogoče se bo z vašimi predlogi strinjal še kdo in jih bo lažje realizirati. Mogoče boste lahko sprejeli vsaj kakšen kompromis. Morda pa nad vašimi predlogi ne bodo navdušeni … A če jih ne boste predlagali, tega ne boste nikoli vedeli!

Najlepše darilo so lepi odnosi

Niso darila tista, ki naredijo praznike praznične. Vsi vemo, da se lahko z družino spremo tudi pred smreko obloženo z darili. Praznično vzdušje ustvarijo odnosi! Zato je cilj letošnjih praznikov namesto obdarovanja lahko ta, da se poskušamo s svojo družino zbližati.

To lahko dosežemo tako, da si namesto daril izmenjamo sporočila o tem, kaj nam pomenijo naši najbližji. Taka izmenjava je neprecenljiva: pogreje dušo in je hkrati darilo, ki si ga bodo obdarjenci zapomnili za vse življenje. V nasprotju z lanskim, ki so ga zagotovo že pozabili! Poleg tega nas nič ne stane, razen nekaj časa za razmislek o tem, kaj nam oseba, ki ji želimo predati sporočilo pomeni!

Predvsem pa ne pozabite: to, kar je zares pomembno je, da med prazniki in vsak dan našega življenja ohranjamo tisto, kar je bistvo božičnih praznikov: socialno bližino! Še posebej v času, ko moramo ohranjati fizično distanco!

PA ŠE: