Mladenič je žaloval poleg očetove postelje in gledal, kako ta počasi ugaša. Tik preden je oče izdihnil, je od nekod potegnil dve škatlici, eno črno in eno belo, ter dejal sinu:

“Na žalost ti nimam zapustiti ničesar drugega razen tega. In zapomni si, dobro ju varuj. Če ti bo nekega v življenju dne težko, neznosno težko, odpri belo škatlico. Črno pa odpri takrat, ko ti bo šlo zelo dobro.”

Mladenič je z vsem spoštljivanjem pokopal očeta, nato pa zavil svojo skledo, palčke, eno oblačilo in omenjeni škatlici v culo ter se podal v svet služit. Opravljal je najtežja dela pri gospodarjih, ki so ga izkoriščali, spal je na prostem in ni mu bilo lahko. Pozimi je bil vesel, če mu je kdo dovolill prenočiti na tleh hleva. Žive pa je le od ene sklede riža dnevno, Po nekaj letih takega življenja je bil pregaran, izčrpan, nesrečen in brezupen, v njegov obraz in roke pa so se zarisale globoke gube.

Nato so prišle poplave, reka Jangce je poplavila polja, zavladala je splošna lakota in za mladeniča ni bilo nikjer več dela, s tem pa tudi ne upanja na boljšo prihodnost. Brezciljno je taval, spal po gozdovih, sonce mu je žgalo kožo in mraz mu je glodal kosti. Nekega jutra se je zbudil in videl, da mu je nekdo ukradel edino, kar je imel – skledo za riž, bombažno srajco in dva juana … Po licih so mu stekle grenke solze in odločil se je, da si bo vzel življenje … Sklenil je roke, zaprosil nebo, naj mu odpusti nameravano dejanje, in ko jih je spuščal proti telesu, je zatipal majhen všitek na obrobku pasu – v njem sta bili dve škatlici, ki ju je nasledil od očeta.

Odprl je belo škatlico. V njej je bil le majhen rižev papir. Razprl ga je in na njem je bilo z očetovim rokopisom zapisano: “To bo minilo!” Ko je to prebral, si je premislil, da bi si vzel življenje.
Napotil se je v bližnje mesto. Na vhodu v mesto je stala kolona nepismenih kmetov, ki ni mogla vstopiti skozi mestna vrata, ker nihče ni znal prebrati, kaj piše na veliki tabli nad vhodom. Mladenič je stopil bližje, na glas prebral, kar je pisalo, in kolona je šla mimo. Mimo je šel tudi sam.

Čez nekaj dni, preživetih na mestnih trgih, je mladeniča poiskal majhen kitajski starec. Dejal mu je, da njegov gospodar nujno potrebuje pisarja, da pa je slišal od kmetov, ki so pred kratkim prišli v mesto, da zna brati in pisati in, da mu ponuja službo.

Delo pri strogem plemenskem starešini je dobro opravljal. Delal je veliko, toda njegove roke so bile mirne in srce čisto. Kmalu so začeli prihajat neznani kmetje, ki so potrebovali nekoga, da bi jim nekaj napisal, prebral ali razložil. Vsem je ustregel. Strogi mestni starešina je bil pravičen človek in je znal ustrezno nagraditi svojega pisarja. Kmalu mu je podaril tudi del svojega domovanja, kamor se je mladenič naselil.

Vse se je spremenilo. V letih, ki so sledila, je mladenič postal lastnik majhnega imetja, postal je premožen in nase prevzemal vedno več obveznosti starega in onemoglega mestnega starešine. Ta mu ni zaupal le svojih dolžnosti, temveč tudi hčer, s katero se je mladenič oženil. V ljubezni in predanosti sta se jima rodila dva otroka. Bogastvo sta povečevala do neslutenih razsežnosti. Mladenič je številne večere preživel ob skodelici čaja v prijetno ohlajenih prostorih svojega prelepega doma, se pogovarjal s svojo ljubljeno in sinove poučeval zapletenih kitajskih pismenk ob prebiranju Konfucija. Prvič v življenju je bil popolnoma srečen.

Nekega takega večera se je spomnil svojega celotnega življenja, v katerem je spoznal najhujšo bedo in popolno srečo. Spomnil se je svojih trenutkov brezupa, svoje želje, da bi si vzel življenje, spomnil se je očeta. Spomnil se je tudi tiste druge škatlice, ki mu jo je podaril oče …

Odprl jo je. V njej je bil zvit košček riževega papirja. Razvil ga je, na njem pa je bilo z očetovim rokopisom zapisano: “Tudi to bo minilo.”

The post O mladem Kitajcu ter o tem, kako je preživel slabe in dobre čase appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Leto dni pozneje je sin očetu poslal sporočilo: »Tukaj ne morem živeti. Grobijani so premočni.«

Svetovalci so rekli kralju: »Zgradite drugo palačo, večjo in bolj utrjeno, trideset kilometrov stran od mesta in grobijanov. Z več vojaki jo bodo zlahka ubranili pred napadi nomadskih plemen, ki hodijo tam mimo.«

In kralj je dal res postaviti takšno palačo in poslal je sto svojih vojakov, da bi jo varovali.

Leto dni pozneje je prišlo sinovo sporočilo: »Tukaj ne morem živeti.« Plemena so premočna.«

Svetovalci so kralju predlagali: »Zgradite grad, velik grad, sto pedteset kilometrov stran. Dovolj velik bo, da bo v njem živelo petsto vojakov, in dovolj bo utrjen, da ga bodo ubranili pred napadi ljudstev, ki živijo na drugi strani meje.« Kralj je res dal zgraditi takšen grad in poslal je petsti svojih vojakov , da bi ga varovali.

Leto dni pozneje je sin poslal kralju novo sporočilo: »Oče, napadi sosednjih ljudstev so premočni. Napadli so dvakrat in če bodo napadli še tretjič, se bojim za svoje življenje in življenje vaših vojakov.«

Kralj je svojim svetovalcem rekel: »Naj pride domov in naj živi v palači z mano. Kajti bolje je, da se naučim ljubiti svojega sina, kot pa da zapravljam energijo in zaklade svojega kraljestva, da bi ga imel stran od sebe.«

Nauk zgodbe: na dolgi rok je veliko lažje in učinkoviteje živeti z našimi težavami, kot pa zapravljati čas in energijo za boj proti njim!

The post Zgodba o kralju, njegovem nepriljubljenem sinu in o tem, zakaj je potrebno sprejeti svoje težave appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

The post Zgodba o želvi, zajcu ter o tem, zakaj ni dovolj samo imeti talenta appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

“Veš, jaz nisem skodelica že od vedno.” Popotnik se je začudil in prosil skodelico, da mu pojasni svojo izjavo.

Skodelica je nadaljevala: “Bila sem zgolj kepa rdeče gline, ki je ležala v zaprašenem kotu starega skladišča…” ter dodala: “Živela sem mnogo, mnogo let kot glina in tako bila priča izmenjujočima se vojni in miru. Opazovala sem, kako se menjujejo celotne civilizacije in zgolj ždela na mestu in čakala… Na kaj? Tega res nisem vedela.”

“Nato je nekega dne prišel moj gospodar. Vzel me je k sebi domov in me pričel gnesti in tepsti na leseni mizi. Spet in spet je potiskal svoje prste vame, in jaz sem od bolečine vpila: ‘Ne počni tega, pusti me pri miru!’ Ampak on se je samo nasmehnil in mirno rekel: ‘Ne še!’”

Čajna skodelica je še naprej pripovedovala svoj zgodbo mlademu popotniku: “In nato, kar naenkrat sem se znašla na lončarskem kolesu, kjer sem se vrtela brez prestanka, vse dokler nisem popolnoma izgubila občutka za smer. ‘Prenehaj! Postaja mi slabo?’ sem vpila. Toda gospodar je zgolj prikimal z razumevanjem in tiho rekel: ‘Ne še.’ Nadaljeval je, me upogibal, mi spreminjal obliko, medtem ko sem se jaz vrtela in vrtela. Potem me je previdno postavil v peč. Nikoli še nisem čutila takšne vročine. Vpila sem in tolkla po vratih: ‘Tukaj je bolj vroče kot v peklu; zgorela bom v pepel. Prosim, spusti me ven, preden bo prepozno!’ Videla sem lončarja, skozi majhno lino in prebrala z njegovih ustnic: ‘Ne še.’”

Ko sem že mislila, da ne bom zdržala niti sekunde več, so se vrata odprla. Previdno me je vzel ven in me postavil na polico, da se ohladim. Ko sem bila že čisto hladna, me je previdno vzel s police, si me ogledal ter z mene očistil prah. Nato me je pobarval z barvami in nečim prosojnim – z glazuro. Hlapi so bili obupni in tisti hip sem mislila, da se bom zadušila! ‘Prosim! Ne premoreš niti trohice usmiljenja? Prosim, prenehaj me mučiti!’ sem prosila na ves glas, toda gospodar je zgolj zmajal z glavo in dejal: ‘Ne še, nisi še pripravljena.’«

“Nepričakovano me je spet postavil nazaj v peč. Toda tokrat je bilo še dvakrat bolj vroče kot prvikrat. Prešinila me je misel: ‘To je moj konec! Moja smrt.’ Prosila sem, ga poskušala pregovoriti, mu grozila in kričala … Na koncu sem samo še jokala, brez solz. Prepričana sem bila, da se končuje moja zgodba in pripravljena sem se bila vdati v usodo. A ravno takrat, ko sem bila na robu padca v nezavest, so se vrata odprla in vzel me je ven. Ponovno me je postavil na polico, kjer me je pustil, da se ohladim. Čakala sem in čakala… In čakala. ‘Le kaj bo sledilo,’ sem si mislila.”

“Verjetno je minila kakšna ura, ko se je vrnil in postavil ogledalo pred menoj ter z nasmehom dejal: ‘Samo poglej se, čudovita si!’ Pogledala sem se v ogledalo in nisem mogla verjeti lastnim očem. V ogledalu sem se videla takšno, kot me vidiš ti sedaj. ‘To nisem jaz!’ sem dejala gospodarju: ‘To ne morem biti jaz… Ta stvar je preveč lepa!’”

“Lončar mi je namenil te besede, polne sočutja: ‘Sedaj si to, kar ti je bilo namenjeno, da si.’ In dodal: ‘Vem, da te je bolelo, ko sem te gnetel in tepel na mizi. Toda če ne bi spravil zraka iz tebe, bi kasneje počila. Vem, da si izgubila vsakršen čut za smer, ko sem te vrtel na kolesu. Ampak brez vrtenja ne bi nikoli dobila takšne oblike. Vem, da so bili hlapi barv in glazure nevzdržni, ampak vedel sem, da drugače ne bi imela z barvami obarvanega življenja in se ne bi utrdila. In ko sem te drugič postavil v peč, sem vedel, da je nastopil najtežji del. Ampak brez tega, bi se enostavno zlomila v realnosti, ki jo prinaša življenje. Verjemi prosim, da je bilo vse, kar sem storil zate, zgolj za tvoje dobro. Sedaj si postala to, kar sem imel v mislih, ko sem te prvič videl ležati na tleh, kot kup gline. Sedaj si končni izdelek.’”

S tem je skodelica prenehala govoriti in s prečudovitega roba njenega držala se je utrnila drobna solzica hvaležnosti.

Mladi popotnik je kupil to čajno skodelico in jo uporabljal samo ob posebnih priložnostih.

In nikoli ni pozabil, kar se je naučil od nje. Po novem je vedno, ko se znašel v težavni situaciji in bil na meji, da zakliče ‘Prenehaj! Pusti me pri miru!’ pomislil na lončarjeve besede nastajajoči skodelici: ‘Ne še.’ Zaradi česar je v njem v takih situacijah vzklilo seme hvaležnosti in spoštovanja, kajti vedel je, da je vse, kar se mu zgodi, samo način, kako se bo okrepil in postal to, kar mu je namenjeno postati.

Nauk zgodbe: življenje nas vodi čez mnoge preizkušnje, za katere se zdi, da jih ne bomo zmogli. A na koncu jih vedno premagamo in zaradi njih postanemo boljša verzija sebe. Zato ne obupujmo med procesom temveč zaupajmo, da bo vsaka, še tako slaba situacija prinesla nekaj dobrega in, da bomo po njej močnejši.

(Besedilo ni lektorirano.)

The post Zgodba popotniku, čajni skodelici in lončarju ter o tem, kako nas težke preizkušnje oblikujejo appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Ob tem dogodku ga je neka novinarka prosila, naj ji pove kakšen dogodek iz svojega življenja, ki ga ne bo nikoli pozabil.

Gospod začne pripovedovati zgodbo:

“Star sem bil 20 let in nekega dne sem v gozdu našel volčjega mladiča. Ker je bilo očitno, da je zapuščen, sem ga vzel k sebi in skrbel zanj.

Minevali so meseci in mladič je rasel.

Sosedje so mi govorili, da je vedno bolj podoben volku, da to ni varno in, naj se ga znebim.

Bil sem mlad in nisem želel nikogar poslušati.

Poleg tega pa mi je bil volk pripaden in kamorkoli sem šel, je šel z mano ter me čakal.

Navezal sem se nanj…

Nekega dne pa, ko sem se popoldne malo ulegel, sem pred hišo slišal renčanje, lajanje in cvilež.

Preden sem prišel k sebi, je že vse potihnilo.

Vseeno sem šel iz hiše, da vidim, kaj se je zgodilo.

Zunaj sem, na svojo grozo, našel poklano čredo ovc ter svojega volka, ki je ves krvav sedel ob ovcah in strmel proti meni.

Brez razmisleka sem stekel v hišo, vzel puško, se vrnil na dvorišče in ga ustrelil na licu mesta.

Ker nisem vedel, kaj bi z mrtvimi ovcami, sem poklical sosede in jih prosil, naj jih odnesejo, preden se meso pokvari in usmradi.

Ko pa smo odnašali ovce, smo med njimi presenečeni našli tri poklane volkove…

Tkrat sem dojel, kaj se je pravzaprav zgodilo tistega dne in, kakšno veliko napako sem naredil!”

Nauk zgodbe: stvari niso vedno takšne, kakršne so videti na prvi pogled. Zato ne sodite ljudi in dogodkov na podlagi tistega, kar vidite prvo.

(Besedilo ni lektorirano.)

The post Zgodba o ovčarju, volku in o tem, da stvari niso vedno take, kot so videti appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Njen oče, ki je bil po poklicu kuhar, je hči povabil s seboj v kuhinjo. Tam je napolnil tri posode z vodo in vsako od njih pristavil na ogenj. Ko je voda v njih začela vreti, je v prvo posodo vstavil krompir, v drugo jajce in v tretjo pa zmleta kavna zrna ter jih pustil vreti, brez da bi spregovoril s hčerjo.

Hči je medtem godrnjala, zehala in nepotrpežljivo čakala ter se spraševala, kaj počne oče.

Po dvajsetih minutah je oče ugasnil kuhalnik in iz vode vzel krompir in jajce ter ju prestavil v posodo. Kavo pa je prelil v skodelico.

Nato se je obrnil k hčeri in jo vprašal: “Hči, kaj vidiš?”

“Krompir, jajca in kavo” je naglo odgovorila.

“Poglej bolje in se dotakni oz. poizkusi živilo.” je dejal oče in nadaljeval: “Bodi pozorna na spremembo v njegovi strukturi.”

“Krompir je postal mehek” je ugotovila. “Notranjost jajca pa trda!”, je dodala, ko je olupila jajce.

“Mmm kava pa je omamna!” je še dodala, ko je naredila požirek in ji je njena bogata aroma prinesla nasmeh na obraz.

“Oče, kaj želiš povedati?” je vprašala.

Oče ji je razložil: “Krompir, jajca in kava, so bili vsi izpostavljeni enakemu “pritisku”, vreli vodi v najinem primeru! A kljub temu so na situacijo reagirali različno!” je nadaljeval.

“Krompir je bil, preden sem ga dal v vodo trd in “neomajen”, ampak je v vodi postal mehek in “šibek”.”

“Jajce je bilo pred kuhanjem krhko in le mehka lupina je ščitila njegovo tekočo notranjost. Nato pa je z vretjem njegova notranjst postala trda in čvrsta.”

“Kava pa je nekaj posebnega. Pred in po vretju je bila njena struktura praktično nespremenjena. A, ko je bila izpostavljena vroči vodi, je to spremenila in ustvarila nekaj novega!”

“Iz tega lahko zaključiva, da ko “pritisk” pride v naše življenje, nanj odreagiramo zelo različno. Ali nas ta utrdi, zmehča ali pa izkoristimo priložnost, da v stresni situaciji odreagiramo drugače in iz nje ustvarimo nekaj “novega”, je odvisno samo od nas.””Katero od teh živil si torej ti? ?” jo je še vprašal oče.

Pa vi, ko pritisk potrka na vaša vrata, kako se odzovete nanj? Ste bolj kot krompir, jajce ali kavno zrno?

Nauk zgodbe: v življenju nimamo vpliva na to, katere stvari se nam zgodijo. Imamo pa vpliv na to, kako se nanje odzovemo!

(Besedilo ni lektorirano)

The post Zgodba o krompirju, jajcu in kavnih zrnih ter o tem, kako se soočamo s težavami appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Celotna vas je ga bila že naveličana, saj je bil vedno slabe volje, negativen, mračen in se je stalno pritoževal.

Dlje kot je živel, bolj nevzdržen je postajal in njegove besede so postajale vedno bolj strupene.

Ljudje so se ga izogibali, saj je njegovo nezadovoljstvo postajalo nalezljivo. Ob enem pa so se ob njegovi slabi volji počutili nenaravno in celo žaljivi do njega, če so se sami počutili srečne.

Resnično se je ob njem v drugih naselil občutek nesrečnosti.

Ampak nekega dne, ko je gospod dopolnil enainosemdeset let, se je vse spremenilo. Zgodilo se je nekaj neverjetnega.

Po vasi je takoj zaokrožila govorica in sicer: “Stari gospod je danes srečen! Ne pritožuje se o ničemer, se smehlja in njegov obraz se je čudežno razvedril!”

Celotna vas se je zbrala, da preveri s starim možakarjem, kaj je razlog za njegovo spremembo:

“Kaj se ti je zgodilo?”

“Nič posebnega”, je odgovoril možakar in nadaljeval: “Osemdeset let sem lovil srečo in ni bilo rezultata. Zato sem se odločil, da bom preprosto živel brez sreče in samo užival v tem trenutku in v svojem življenju. In zato sem zdaj srečen!”, je še dodal.

Nauk zgodbe: ne iščite sreče. Samo uživajte dani trenutek in s tem svoje življenje!

(Besedilo ni lektorirano.)

The post Zgodba starem možu, slabi volji in najdeni sreči appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Mesar pogleda in v pasjem gobcu res zagleda denar. Vzame denar, da meso v vrečko in vrečko psu, ki jo zagrabi in odnese iz mesnice.

Mesar je nad tem tako presenečen, da se odloči zasledovati psa, da vidi, kaj se dogaja. Stopi za njim in vidi, da gre pes po ulici navzdol, pride do semaforja, spusti vrečko na tla, stisne gumb na semaforju in potrpežljivo počaka na zeleno luč. Potem pobere vrečko, prečka cesto, prispe na avtobusno postajo in prebere vozni red. Nato pes počaka na svoj avtobus. Ko avtobus pride na postajo, ga pes obide in pogleda, če je to njegova številka ter ugotovi, da ni, zato še naprej čaka. Ko pride naslednji avtobus, pes še enkrat preveri številko avtobusa in vstopi vanj. Avtobus počasi spelje, pes pa skozi okno občuduje naravo. Po krajši vožnji pes vstane, gre do vrat in pritisne na tipko “stop”. Izstopi iz avtobusa in nadaljuje svojo pot.

Mesar cel čas zasleduje psa, ki naenkrat zavije na dvorišče hiše. Prbliža se hiši, stopi do vrat, spustil vrečko s stvarmi ter se zaletel v vrata. Nič. Potem se zaleti še enkrat.. Nič. V hiši je vse tiho. Pes preskoči živo mejo, skoči do okna, nekajkrat udari z glavo v steklo in se potem vrne do vhodnih vrat. Lastnik hiše takrat odpre vrata, stopi ven in začne vpiti na psa ter ga brcati.

Mesar ga začudeno nagovori: “ Pa kaj je z vami? Vaš pes je pravi genij, vi pa ga brcate!? Kar zadeva mene, bi vaš pes lahko nastopil v kakšni oddaji na televiziji ali opravljal kakšno koristno delo…”

Lastnik pa mu jezno odvrne: “Genij? Ta pes? Lepo vas prosim! Že drugič ta teden je pozabil ključe doma!”

Nauk zgodbe: Če si še tak genij, vedno se bo našel nekdo, ki ne bo videl tvojih sposobnosti. Zato nikoli ne poskušajte dosegati tujih pričakovanj!

(Besedilo ni lektorirano.)

The post Zgodba o psu, mesarju in doseganju tujih pričakovanj appeared first on PsiHara by Tina Korošec.

Čez nekaj časa je opazil, da se je na bubi pojavila majhna odprtina. In skozi njo se je začel kobacati metulj.

Človek je sedel in gledal kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino. Potem je metulj obstal. Zdelo se je da ne more naprej.

Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo.

Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda, imel je krhko telo in mehka krila. In ni in ni začel leteti.

Človek je še naprej opazoval metulja, pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla, povečala in razširila ter, da bo metulj poletel. A nič se ni zgodilo!

Metulj je tako vse svoje življenje preživel plazeč se okoli s šibkim telesom in nerazvitimi krili. Nikoli ni poletel.

Človek nikoli ni razumel zakaj, kljub njegovi velikodušni pomoči, metulj ni nikoli poletel. Ni razumel, da je napor, ki bi ga moral metulj prestati, medtem ko se je prebijal iz bube, namenjen temu, da bi iz telesa metulja stekla kri v krila. Samo tako bi bi bil pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube. Ker mu je ta napor človek odvzel, ga je prikrajšal za izkušnjo, razvoj telesa in letenje.

NAUK ZGODBE: ni vsaka pomoč, pomoč. Včasih s svojimi dobrimi nameni, odvzamemo nekomu izkušnjo, ki bi bila zanj zelo dragocena, včasih celo nujna.

The post O človeku, metulju in o pomoči, ki to ni appeared first on PsiHara by Tina Korošec.